6. decembra goduje krščanski svetnik in škof, sveti Miklavž ali Nikolaj iz Mire, znan tudi pod imeni Nikolaj iz Barija, Nikolaj Barijski in sveti Nikolaj.
V slovenščini ga imenujemo Nikolaj, kadar govorimo o njem kot o zgodovinski osebnosti, ime Miklavž pa uporabljamo, kadar govorimo o njem kot o dobrem možu, ki otrokom prinaša darila v začetku decembra.
Je zavetnik pomorščakov, trgovcev, lokostrelcev, prostitutk, lekarnarjev, odvetnikov, zapornikov ter Rusije in Amsterdama.
Sveti Nikolaj (Nikólaos – pomeni zmaga ljudstva)
se je rodil ob koncu 3. stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali
Aziji. Očetu je bilo ime Evfemij, mami Ana (sestra prejšnjega nadškofa v Miri), in rodil se jima je takrat, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Vzgajala sta ga v bogaboječnosti in poslala v dobre šole. Oče in mati sta mu umrla za kugo, ko je bil še precej mlad. Od takrat
naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira,
kjer ga je stric seznanil s tamkajšnjim škofom. Ta je pomagal mlademu
Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in stric ga je tudi posvetil v
duhovnika. V tem času je bilo krščanstvo še nezaželeno in tudi Nikolaja
so rimske oblasti preganjale, zlasti v času cesarja Dioklecijana in
Galerija. Naslednji cesar Licinij je bil do kristjanov bolj toleranten.
Ko je na cesarski prestol prišel Konstantin I., pa je bilo krščanstvo
deležno še dodatnih ugodnosti.
Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Pripovedujejo, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo za škofa. Odločili so se, da bo škog tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi vstopil v cerkev. To je bil Nikolaj.
Po nekaterih legendah so Nikolaja zaprli, ker je na nicejskem kocilu
fizično napadel Arija (utemeljitelja arijanizma), pozneje pa se je
udeležencem koncila prikazala Devica Marija in ukazala, da morajo
Nikolaja izpustiti. Ob koncu koncila so udeleženci sprejeli Nicejsko
veroizpoved (kasneje razširjeno v Nicejsko-carigrajsko veroizpoved) in
prepovedali arianizem.
Po koncilu je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov.
Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan,
letnica pa je sporna (najpogosteje se omenjajo letnice 326, 345 in 351).
V letu 1087 so italijanski trgovci (po drugih virih pirati) prinesli
Nikolajeve posmrtne ostanke v italijansko mesto Bari, zato je ponekod
znan tudi kot Nikolaj iz Barija.
Sv. Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov vzhodne
Cerkve. Njegov spomin so v carski Rusiji obeleževali z dvema praznikoma:
6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin
prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz
italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove relikvije in jih
prenesli v Bari, kjer so shranjene še danes.
Pobožna vera mu je pripisala kopico čudežev. Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene, obvaroval tri obubožane hčere sramote, rešil romarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo, ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro...
Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največje
število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz
legende o njegovem življenju.
Kako praznujejo god Svetega Nikolaja po svetu?
V Nemčiji namesto palice otroci v svoj škorenj, ki ga nastavijo, prejmejo oglje.
V
Švici poredne otroke strašijo s tem, da jih bo sveti Nikolaj dal v
vrečo in jih odnesel v Črni gozd ali pa jih skupaj z vrečo vrgel v reko.
Na
Nizozemskem je sinterklaas oblečen v rdeče škofovsko pokrivalo in nosi
mitro ter jaha belega konja. Z njim jaha po strehah, pri razdeljevanju
daril pa ima pomočnike, ki so oblečeni v pisana oblačila in imajo črne
obraze.Sinterklaas ima dolgo belo brado in dolgo zlato palico, ki
je na koncu zvita. S sabo ima tudi knjigo, v kateri so zapisani vsi
otroci in oznaka, ali so bili pridni ali ne. Če so bili, dobijo
sladkarije, če pa ne, v svojih škornjih najdejo palice ali majhno vrečko
soli.
Tradicija Miklavževanja v Sloveniji
V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila (orehe, jabolka, pa tudi kakšno pecivo, pozneje so se začeli pojavljati tudi medenjaki, čokolada, pa tudi južno sadje), porednim pa šibe. Njegovi najbolj glasni spremljevalci – parklji, ki so utelešenje zla, so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga – prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v prihodnjem letu čim bolj pridni.
Za Miklavžev obisk so se otroci pogosto pripravljali tako, da so veliko molili in se naučili kakšno pesem. Miklavž je navadno otroke vprašal, če so bili pridni in če so molili ter jih prosil, da mu kaj zapojejo.
Miklavževanje v različnih delih Slovenije različno. V Brkinih, na Koprskem, Tržaškem in delno na
Koroškem ter v Beli krajini praznovanja sv. Miklavža sprva niso
sprejeli. Na obhodih se tako dolgo ni pojavljal skupaj s "parklji", ki
so jih ponekod imenovali kar ”šmkvavži”. Parklji so namreč starejši od
Miklavža in so še del poganskega izročila. Razlike so tudi v številu
Miklavževega spremstva – ponekod hodita ob Miklavžu le po en angel in en
parkelj, drugje pa dva angela in cela skupina parkljev. Njegovi
spremljevalci so ponekod tudi Pehtra, Šmarjeta ali Smrt, v povorki je
lahko tudi sv. Mihael, ki z mečem kroti parklje, pa sv. Anton Puščavnik,
ki odraslim deli podobice in tobak, včasih pa Miklavža spremlja tudi
župnik.
Najstarejši ohranjeni opisi Miklavževega obhoda na Kranjskem iz sredine
19. stoletja. Javni obhodi so se pojavljali vse do 50. let 20. stoletja.
Nato je sledilo nekaj let zatišja, ko povork niso izvajali v javnosti.
Šele po letu 1991 se je javno praznovanje prihoda Miklavža znova
pojavilo. Da je tradicija miklavževanja na Slovenskem globoko
zakoreninjena, pričajo tudi nekatere vraže, ki so povezane s tem
praznikom. Nanašajo se predvsem na obrti in poklice,
katerih zavetnik je sv. Miklavž. V okolici Laškega so, na primer,
dejali, da na ta dan ni dobro delati v gozdu ali v mlinu. Na Štajerskem
in v Prekmurju je bilo na ta dan prepovedano presti. Ljudska modrost pa
pravi, da če je na Miklavževo mrzlo, bo zima huda.
Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih
oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče
mašni ali večernični plašč (pluvial). Na
glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža
pač najznačilnejši del tako v odevalnem
kot simbolnem pomenu. V roki drži
škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena,
v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo.
V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli
pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali
nepridipravi. Po izročilu mora imeti
dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče
v belih rokavicah.
Viri (pridobljeni novembra 2018):
- http://zgodovina.si/nikolaj-iz-mire-sveti-miklavz/;
- https://www.rtvslo.si/na-danasnji-dan/6-december-praznuje-sv-miklavz/297401;
- https://katoliska-cerkev.si/god-sv-nikolaja-miklavza;
- http://svetniki.org/sveti-nikolaj-miklavz-skof-v-miri/;
- http://www.bibaleze.si/clanek/malcek/miklavzevanje-nekoc-in-danes.html;
- http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html.
Viri slikovnega gradiva (pridobljeni novembra 2018):
- slika Valentin metzinger: http://svetniki.org/sveti-nikolaj-miklavz-skof-v-miri/
Ni komentarjev:
Objavite komentar