1. november

Praznik ima v Sloveniji različna poimenovanja (glede na zgodovinsko obdobje):

- vsi sveti,

- dan spomina na mrtve, 

- dan mrtvih.

V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet. Člani moških družb so jih našemljeni poosebljali. 

November je bil za Kelte začetek novega leta oziroma začetek zimskega obdobja, saj se je leto nekoč delilo le na zimsko in poletno obdobje. Imenovali so ga Samhain (“konec poletja”). To je bil čas, ko naj bi se na zemljo vračali demoni, podzemni bogovi in duhovi umrlih.. Za mrtve so pekli kolače ter delili jabolka in orehe.

Pogani so mrtve delili na dobre in hudobne. Zadnje je bilo potrebno pomiriti in odvrniti stran od doma, da ljudem nebi škodili, prve pa so privabljali domov, da so se lahko udeležili pomembnih letnih praznikov, doma so jih pogostili, od njih pa so v zahvalo za ta dejanja pričakovali pomoč in zaščito. Kitajci pa so jih lepo pozdravili in jih odpravili na pot s svetilkami, da bi lažje našli nazaj.

Po zahodni krščanski tradiciji je prvi november praznik vseh svetih, ki velja za praznik zmagoslavja in veselja, saj časti spomin na življenje vseh znanih in neznanih svetnikov. Drugi november je praznik vseh rajnih oziroma vernih duš, ki počasti spomin na umrle, na njihove duše, ki so v vicah. Izvori tega praznovanja sežejo v oddaljeno preteklost. Že v drugi polovici tretjega stoletja je Cerkev uvedla javno čaščenje spomina na mučence in pozneje na svetnike. Kot posledica naraščajočega števila teh vsak izmed njih ni mogel prejeti svojega godovnega dne, zato je Cerkev uvedla posebni spominski dan za vse. Na začetku sedmega stoletja naj bi bil to 13. maj, medtem ko je leta 835 to postal 1. november. Spomin na verne duše, torej 2. november, se je začel cerkveno praznovati ob koncu prvega tisočletja, sčasoma pa je prekril praznik vseh svetnikov zaradi sorodnih verovanj in navad. S praznikoma vseh svetih in vseh vernih duš naj bi se prekrile poganske predstave o vračanju duš pokojnikov. Na ta način je kult svetnikov prekril nekdanji kult mrtvih. 

Na prehodu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem ter vse do prve polovice slednjega je bil pred prvim novembrom zapovedan post, na sam praznik sta bila prepovedana delo in zabava. Značilno je bilo, da so ljudje čez noč nastavljali hrano in pijačo za vračajoče se duše pokojnih, pripravili so jim ležišče ob ognju ter puščali prižgano svetilko. Po domovih, pred cerkvami in na pokopališčih ter drugje so revnim ljudem delili posebne kruhke, v zahvalo za katere naj bi ti molili za duše rajnih. Za ta dan je bilo tudi značilno, da so ljudje prerokovali o življenju in smrti. Grobove so okrasili z mahom, cvetjem in rožami. Kasneje se je pojavil razkorak med tovrstnimi šegami in navadami v mestih in na podeželju. Prebivalci mest so začeli na grobove nositi posušeno in plastično cvetje ter nagrobne košarice, kar je značilno tudi danes.

Po prvi svetovni vojni so vojaška pokopališča postala romarski kraji, ki so postali del nacionalne kulture. Po drugi svetovni vojni se je tovrstni kolektivni odnos do žrtev vojne še dodatno razmahnil. V socialističnem obdobju je postalo vprašanje odnosa do smrti podlaga za obstoj religije. Tedaj so bile z uvedbo dneva mrtvih vpeljane javne in množične žalne slovesnosti ob grobovih in spomenikih padlim borcem in žrtvam druge svetovne vojne, kar je kazalo na prvine civilne religije. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil večji del spomina ob dnevu mrtvih posvečen padlim partizanom, medtem ko je od devetdesetih let dalje del tega spomina posvečen žrtvam povojnih pobojev.
Pred drugo svetovno vojno je bilo krašenje grobov, predvsem v smislu cvetja in rož, veliko skromnejše kot kasneje.

Prvi november poznamo kot dan spomina na mrtve od leta 1991, ko je bil priznan kot uradni državni praznik in dela prost dan z Zakonom o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji.

Pri praznovanju dneva spomina na mrtve gre za cel spekter šeg in navad, ki predstavljajo del materialne kulture; urejanje grobov pred praznikom (čiščenje, sajenje rastlin ob nagrobnem kamnu, obnavljanje le-tega itd.), krašenje grobov (s cvetjem, svežim, suhim ali umetnim, z nagrobnimi košaricami itd.), prižiganje sveč; in tudi duhovne in socialne kulture, kar se odseva na nivoju družinske, cerkvene in družbene sfere. Z obiskovanjem pokopališč ljudje vzpostavljajo stike z znanci, prijatelji, sorodniki idr.

V evangeličanski cerkvi posebnih bogoslužij 1. novembra ni, se pa spominjajo pokojnih in na pokopališča odnesejo sveče in rože.

V pravoslavni cerkvi 1. novembra ne praznujejo, saj so spominu na mrtve namenjene štiri sobote v letu, ki se imenujejo zadušnice. Na grobove ne prinašajo rož, pač pa jih okadijo s kadilom. 

Tudi muslimani ne praznujejo 1. novembra, saj se pokojnih spominjajo ob dnevih bajrama oz. zadnji dan meseca ramazana, ko se odpravijo na pokopališča in molijo.

Šege in navade:

- 1. novembra zvečer, ob cerkvenem zvonjenju, bi se naj vračale duše iz vic. Do zvonjenja naslednjega dne so bile rešene trpljenja. Z zvonjenjem naj bi budili rajne.

- Na kmetih so pri nas na ta dan molili rožni venec in imeli zelo strog post, vse z  namenom, da bi bile duše pokojnih rešene trpljenja.

- Nekateri so gledali plamene sveč na grobovih in verjeli, da če sveča mirno gori, je duša rajnkega že v nebesih, če pa plamen nemirno plapola, je še v vicah.

- Povsod po Sloveniji pa je bila v navadi pogostitev vernih duš, ko so jim ljudje na predvečer vseh svetih na mizi puščali jedi in pijačo. Na slovenskem se je še ponekod ohranila šega, da gospodinje spečejo hlebčke (prešice, vahtiči, krapci) iz različnih vrst moke in jih delijo revežem ob pokopaliških vratih ali pred cerkvijo.

- Menili so, da na ta dan duše rajnih sedijo na grobovih in gledajo, kdo jih obišče. Ponekod so kadili z brinjem, češ da ta dim vernim dušam dobro dene.. Na večer pred vernimi dušami so na mizo postavili blagoslovljeno vodo in hleb kruha, v goricah še vino in prižgali svetilko, napolnjeno z oljem. Z blagoslovljeno vodo so se duše ohladile, z oljem so si namazale pekoče rane, lučka jim je osvetlila zatemnjene oči, s kruhom iz domačega žita pa so se okrepčali. Pravili so, da so jih že slišali, ko so prišle; stokale so, ihtele in trkale ali pa so se pojavile kot pojoč plamen v peče. 

Praznik po svetu:

V Mehiki je praznik razdeljen na dva dneva, s tem da je 1. 11. dan vseh svetih ( Dia de todos los Santos ) in 2. 11. dan mrtvih ( Dia de los Muertos ). Takrat se v Mehiki zbere družina in ponavadi kar na grobovih praznujejo v spomin na svoje pokojne potomce in svetnike, ki jih varujejo. Praznik velja za največjega v Mehiki, saj se v njegovem praznovanju meša krščanstvo s predkolumbovskimi običaji (olmeškimi, azteškimi, majevskimi …).

Na območjih z večjim številom mesticev ali indijancev je prvi znanilec prihajajočega praznika lokalni semenj, kjer se v dneh pred praznikom na veliko kupuje cvetje, predvsem krizanteme. Z njim na predvečer praznika posujejo grob, katerega prej okopljejo. Na tako olepšanem grobu mnogo družin prebije dan in noč, se spominja pokojnih, zabava, je in pije. Na grob vselej prinesejo veliko hrane, seveda da nahranijo tudi duha pokojnega, ki naj bi na ta dan obiskal živeče. Na grob pokojnih otrok prinesejo igrače, na grob pokojnih odraslih pa tekilo ali mezcal. Med bolj pogoste prvonovembrske jedi sodita pan de muerte (kruh mrtvih) in seveda marcipanova lobanja. Lobanja oziroma okostnjak ( La Muerte ) je vezni člen med današnjim krščanskih praznovanjem tega praznika in predkolumbovskimi običaji.

Dela prost dan tudi v vseh naših sosednjih državah, v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji in na Madžarskem, kjer se imenuje vsi sveti. 

V Nemčiji je 1. november praznik vseh svetih in dela prost dan v zveznih deželah Baden - Württemberg, Bavarska, Severno Porenje - Vestfalija, Porenje - Pfalška in Posarje, prosti dan je tudi v nekaterih delih Švice. Med druge evropske države, ki imajo tega dne dela prost dan, spadajo še Belgija, Francija, Liechtenstein, Poljska, Španija, Litva, Luksemburg, Monako in Slovaška.

Zunaj Evrope je 1. november nacionalni praznik v Čilu, Boliviji, Gvatemali, Peruju in na Filipinih. V El Salvadorju je nacionalni praznik vseh svetih 2. novembra, v Kolumbiji pa 4. novembra. V Braziliji, Ekvadorju in Venezueli je 2. novembra nacionalni praznik vernih duš.

Viri (pridobljeni novembra 2018):

- https://www.prlekija-on.net/lokalno/2064/1-november-dan-spomina-na-mrtve.html;

- https://www.rtvslo.si/slovenija/1-november-dan-ki-velja-za-praznik-zmagoslavja-in-veselja/269402; 

- https://www.zurnal24.si/svet/vesel-dan-mrtvih-59149;

- https://www.skavt.net/okoli-nas/1-november-praznik-vseh-svetih.