Enega od zgodovinsko pomembnih simbolov
Maribora predstavlja Piramida, 386 m visok grič nad mestom (imenovan
tudi Grajski hrib, Schlossberg). Na njem so na začetku 12. stoletja
postavili grad kot središče Podravske marke (Marchburch, mejni grad), po
katerem se je kasneje poimenovala naselbina pod njim.
Širše
območje Maribora je bilo kot del Svetega Rimskega cesarstva nemške
narodnosti po ustanovitvi Koroške vojvodine in njenih mejnih grofij leta
970 vključeno v Podravsko marko. Maribor je bil od vsega začetka v
deželnoknežji lasti. Njegov nastanek in razvoj ob pomembnem rečnem
prehodu čez Dravo se neposredno navezuje na grad na Piramidi.
Ko je koroški grof Bernard iz rodu Spanheim-Ortenburških odšel na križarsko vojno, je okoli leta 1145 določil dediče
svojih posesti, med njimi svojega nečaka, štajerskega mejnega grofa Otokarja V., ki mu je volil mariborski grad -
hus ze Marpurch. Kot kaže ime, gre za enega najstarejših gradov v deželi, saj beseda Mar ali March pomeni obmejno
krajino, marko, medtem ko je slovenska beseda Maribor skovanka iz 19. stoletja. Ko se je Otokar III. mudil leta 1164
v Mariboru, se grad omenja kot castrum. Naprej v 13. in 14. stoletju naletimo na oznake mons castrum (leta 1243),
vest oz. veste (leta 1332, 1356, 1359, 1382, 1425) pa tudi haus (1309 in 1331) ali sicz (leta 1363).
Grad je imel v zajemski pogodbi rod deželnoknežjih ministerialcev, ki so se po gradu imenovali Mariborski in med katerimi so izpričani Konrad (leta 1120), Oton (leta 1141), neki drugi Konrad (leta 1171 in okoli 1194) itn. Mariborski vitezi so izumrli leta 1376 in poslej je grad prehajal iz rok v roke. Leta 1379 je postal njegov lastnik Viljem Svibenski, sledila sta mu Haug Devinski in njegov dedič Rudolf iz Wallseeja (leta 1399). Grad tedaj očitno ni bil v najboljšem stanju, saj so ga morali Wallseeji leta 1434 temeljito popraviti. Leta 1456 sta po odločitvi sodišča dobila gospoščino Friderik in Ulrik rabenska, katerih poslednji dedič Andrej je leta 1556 v Mariboru umrl.
Grad je imel v zajemski pogodbi rod deželnoknežjih ministerialcev, ki so se po gradu imenovali Mariborski in med katerimi so izpričani Konrad (leta 1120), Oton (leta 1141), neki drugi Konrad (leta 1171 in okoli 1194) itn. Mariborski vitezi so izumrli leta 1376 in poslej je grad prehajal iz rok v roke. Leta 1379 je postal njegov lastnik Viljem Svibenski, sledila sta mu Haug Devinski in njegov dedič Rudolf iz Wallseeja (leta 1399). Grad tedaj očitno ni bil v najboljšem stanju, saj so ga morali Wallseeji leta 1434 temeljito popraviti. Leta 1456 sta po odločitvi sodišča dobila gospoščino Friderik in Ulrik rabenska, katerih poslednji dedič Andrej je leta 1556 v Mariboru umrl.
Grabenski se za grad očitno niso preveč brigali
ali pa jim je za večje intervencije primanjkovalo denarja.
Leta 1528 je namreč v grad udarila strela, tako da je v celoti pogorel.
Šele Hans Stadler, ki je po raznih dednih sporih prevzel
utrdbo in poravnal prek 2000 fl. davčnih dolgov, je grad, ki je bil ausgebrunnen,
na starih temeljih ponovno pozidal.
Leta
1587 so na gradu zagospodovali Welzerji. Za časa njihovega gospodovanja
so na njem leta 1605 nastanili vojaške čete; te so ga po
ugotovitvah strokovne komisije iz leta 1611 do konca zdemolirale. Leta
1612 ga je kot materino dediščino dobil Gall pl. Racknitz,
ki pa je leta 1629 kot protestant zapustil deželo. Sledila sta mu Vid
Žiga Herbersteinski in njegov dedič Gottfried Stübich, ki je
gospoščino leta 1641 prodal lastniku mariborskega mestnega gradu Juriju
grofu Khiesslu.
G.M.Vischer, mesto Maribor z gradom,
bakrorez, Topographia Ducatus Stiriae, ok. leta 1681
Nadaljnji lastniki so bili Hans J. pl. Zwickel
in njegova hči Marija E. grofica Ursin-Rosenberg in leta 1727 grof
Brandis. Brandisi so že napol opusteli grad leta 1784 podrli, njegov
material pa porabili za obnovo dvorca Betnava.
Iz ostankov materiala so postavili kamnito piramido, ki je dala griču tudi ime. Od gradu pa sta ostala okop s strmim nasipom in vodnjak brez venca. Vrh okopa stoji klasicistična kapela iz leta 1821 s kamnitim Marijinim kipom. Napis na spominski plošči v kapeli priča o tem, da je prvotno piramido leta 1821 uničila strela, grof Henrik Brandis pa je dal postaviti kapelo v spomin na lokacijo starega gradu. Grič so pred imenom Piramida imenovali različno: od »mons castri« do »der Purgperg« v 13. in 14. stoletju.
Iz ostankov materiala so postavili kamnito piramido, ki je dala griču tudi ime. Od gradu pa sta ostala okop s strmim nasipom in vodnjak brez venca. Vrh okopa stoji klasicistična kapela iz leta 1821 s kamnitim Marijinim kipom. Napis na spominski plošči v kapeli priča o tem, da je prvotno piramido leta 1821 uničila strela, grof Henrik Brandis pa je dal postaviti kapelo v spomin na lokacijo starega gradu. Grič so pred imenom Piramida imenovali različno: od »mons castri« do »der Purgperg« v 13. in 14. stoletju.
Odkopane razvaline danes
Del stopnišča, ohranjen v kletnih prostorih jugozahodnega stolpa
Ostanki zidov v grajskem jedru
Kapelica na vrhu Piramide
Iz studenca na gradu naj bi v dolino vodil rov, kateri se je končal v Košakih, en del rova pa naj bi se odcepil in končal v starem protiavionskem zaklonišču v Tomšičevem drevoredu. Vhode v rova naj bi zabetonirali zaradi nevarnosti zasipavanja.
Piramida pred in po izkopavanjih
Viri (pridobljeni novembra 2018):
- http://www.gradovi.net/grad/maribor_grad;
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Piramida,_Maribor;
- http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/piramida;
- https://www.youtube.com/watch?v=05hI0-_5YHM.
Viri za slikovno gradivo (pridobljeni novembra 2018):
- 1681: http://www.gradovi.net/grad/maribor_grad;
- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar