Grad Slovenska Bistrica, Slovenija

V središču mesta Slovenska Bistrica stoji prvovrsten umetnostni spomenik – “Bistriški grad”, ki je neposredno povezan z razvojem mesta Slovenska Bistrica. Še pred nekaj leti je bil stanovanjski objekt in kot tak prav gotovo ni bil mestu v ponos. To je trajalo vse do leta 1985, ko se je začela skrbna obnova gradu. Sedaj je skoraj v celoti obnovljen, notranje prostore gradu pa zasedajo stalne zbirke. Teh je že petnajst.

 Grad v prvi polovici 20. stoletja in danes

Grad, prvotno dvor, se je leta 1227 pojavil kot sedež županije Pohorje, nato urada Bistrica in deželnega sodišča. Grad je prvič pisno omenjen leta 1265, ko ga je kralj Rudolf skupaj z mestom izročil grofu Majnhardu Goriškemu (od leta 1286 je bil koroški vojvoda).Leta 1313 je bil prvič omenjen kot Burg  – grad (burk Feistritz), ki pa je 1384 pogorel. Njegov naslednik je doživel več obleganj (madžarsko obleganje, Baumkirchnerjevo zasedbo, turške plenitve). 

Leta 1313 je grad prešel v roke Habsburžanom, ki so leta 1355 oddali mesto in grad Slovenska Bistrica v zastavo Walseejem, od 1368 pa Celjskim grofom, posest pa je ponovno postala deželnoknežja leta 1456. 

G. M. Vischer, Dvorec Slovenska Bistrica; bakrorez 

iz Topografije vojvodine Štajerske, 1681

Prvi zasebni lastnik gradu je postala družina Vetter (kasneje pridobijo plemiški naziv von der Lilie). Med leti 1590 in 1623 ter 1651 je družina pristopila k izgradnji in obnovi gradu, po kateri je dosegel približno sedanjo obliko in velikost. Grajsko jedro je tako dobilo rahlo trapezasto zasnovo z notranjim dvoriščem in s štirimi stolpi, od tega s tremi oglatimi in enim okroglim stolpom na vogalih ter z dvoetažnim toskanskim stebriščnim hodnikom vzdolž južnega poslopja. Drugi lastniki gradu so bili še pred letom 1681 grofje Wildenstein. Ti plemiči so si ob gradu na novo uredili tudi park  (200 m dolg »znameniti« gabrov drevored) po sočasni modi geometrijsko urejenih parkovnih kompozicij francoskega vzora, kjer se volji načrtovalca podreja narava, tekoča voda in kiparski okras.

Gabrov drevored

 

Zadnji in najpomembnejši lastniki gradu so bili grofje Attems. Ignac Marija Attems je leta 1717 kupil bistriški grad od Janeza Jožefa Wildensteina in ga do leta 1721 ponovno preuredil. Na strehi sta bili zgrajeni trikotni urni čeli, preurejena sta bila oba portala. Med modernizacijo gradu so dvižni most zamenjali s trdnim zidanim na dveh lokih, polje portala (blenda) pa je zapolnila mogočna školjka. Hkrati s pilasterskim okrasjem vse zunanjščine so nastali kamniti okenski okviri. Zahodnemu krilu je bilo prizidano reprezentančno stopnišče, v vzhodnem krilu pa je z združitvijo dveh nadstropij nastala viteška dvorana.
Preurejena ali na novo je bila locirana tudi grajska kapela. Na južni strani je bilo zgrajeno še upravno poslopje. Leta 1721 so bila dela sklenjena s poslikavo kapele, stopnišča in viteške dvorane.
V času, ko so imeli grad Attemsi je tukaj bivala slikarka in zgodovinarka Marija Attems. 

 Grad leta 1918

 

Po koncu druge svetovne vojne je bil  grad nacionaliziran, grajska oprema pa odtujena. Prostore je najprej  uporablja vojska  za takratne potrebe. Po selitvi vojske iz gradu je ta postal stanovanjski objekt in »žalostno« propadal vse do leta 1985, ko se  je pričelo z njegovo obnovo in celostno revitalizacijo. Obnova je potekala neprekinjeno od leta 1985 in poteka še danes.

Grad danes

Viri za slike (pridobljeni oktobra 2018):

- grad 1918: http://www.zavod-ksb.si/?page_id=627
- 1681: http://www.gradovi.net/grad/data/slovbistrica/slovbistrica_vischer.jpg;
- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Viri (pridobljeni novembra 2018): 
- http://www.zavod-ksb.si/?page_id=627;
- http://www.gradovi.net/grad/slovenska_bistrica_dvorec;
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Slovenska_Bistrica.