Nekoč in danes / Then and now: Minoritski samostan oziroma Lutkovno gledališče, Maribor, Slovenija

Manjši bratje sv. Frančiška Asiškega so se v Mariboru naselili v sredini 13. stoletja, njihov samostan na Lentu pa se v virih prvič omenja leta 1270. Ob svojem prihodu so prevzeli obstoječo (verjetno pokopališko) cerkev. Ob cerkvi so postavili samostansko poslopje. Cerkveni ladji so kasneje (14. in 16. stoletje) dozidali stranski kapeli ter zakristijo. V drugi polovici 16. stoletja je bila ladja povišana, najpomembneje pa je na izgled cerkve vplivala barokizacija okoli leta 1710, ko so spremenili orientacijo stavbe (prezbiterij je odtlej na zahodni strani), medtem ko je bila sedanja fasada narejena leta 1770 in je morda delo iz Šlezije priseljenega mariborskega arhitekta Janeza Nepomuka Fuchsa. Takrat je cerkev dobila tudi zvonik, ki pa je bil že okrog leta 1785 podrt. Samostansko poslopje, ki je sprva obsegalo le severni del današnjega vzhodnega trakta, je sestavljeno iz treh traktov: vzhodnega (13.-15. stoletje), južnega (15. in 16. stoletje) ter severnega (prva polovica 17. stoletja). Vse tri trakte obteka križni hodnik s konca 17. stoletja, v sredini 18. stoletja pa je v sklopu baročne prenove samostan dobil zgornje nadstropje.

Najdbe med obnovo

Minoriti so na Lentu bivali do leta 1784, ko so morali samostan in cerkev prepustiti vojski. Preselili so se v poslopje nekdanjega kapucinskega samostana (na prostoru današnjega frančiškanskega samostana), ki ga je isto leto razpustil cesar Jožef II.

Leto 1912

Minoriti so tam ostali do leta 1818, ko so Maribor zaradi slabega finančnega stanja zapustili. Njihov samostan in cerkev na nabrežju Drave sta sprva služila potrebam vojske (vojaška oblačilnica, kasneje kasarna), po letu 1927 pa so bila notri stanovanja in skladišče.

Leto 1965

Od leta 2004 je bil nekdanji samostan skupaj s cerkvijo prazen in prepuščen propadu, leta 2007 pa se je začela prenova za potrebe Lutkovnega gledališča, ki sedaj domuje v nekdanjem samostanu.