Dvorec Trebnik, Slovenske Konjice, Slovenija

Zgodovina dvorca sega daleč nazaj v 13. stoletje, natančneje v leto 1308, ko se v zgodovinskih virih prvič omenja »Trebnikke«. Že leta 1362 je omenjen dvor pod konjiškim gradom, katerega so do 17. stoletja posedovali baroni Trebniški, nato pa so ga prodali grofom Tattenbach. Sedanji dvorec so med leti 1630 in 1636 zgradili Tattebachi,  v zgodovinskih virih se omenja leta 1404. Za njimi so dvorec imeli v lasti žički kartuzijani, vse do ukinitve kartuzije leta 1782.

 Dvorec leta 1908 in 2018

Leta 1826 je dvorec skupaj z drugimi posestmi na dražbi v Gradcu od verskega sklada kupil knez Weriand zu Windischgrätz in v lasti te rodbine je bil vse do konca 2. svetovne vojne.

Služil jim je predvsem kot rezidenca, v njem so bivali le občasno. Ogromno pozornosti so posvetili okolici, urejanju vrtov, kar se še danes vidi kot park, ki zajema okolico dvorca. Imeli so svojo vrtnarijo in svojega vrtnarja, od tod izhaja tudi ljubezen do rož, ki se je razširila in je še danes živa v Slovenskih Konjicah.

Med 2.svetovno vojno rodbina ni prebivala v dvorcu, saj ga je zasedla okupacijska oblast in v njem nastanila razne vojaške in druge enote. Po vojni je dvorec skupaj z drugimi posestmi rodbine država zaplenila in nacionalizirala.

 Dvorec pred obnovo

V povojnem obdobju je služil v različne namene, v njem je bila gostilna, vrtec, dom ostarelih občanov, glasbena šola itd. Podobno kot druga tovrstna zgodovinska stavbna dediščina v Sloveniji ni bil deležen primernega vzdrževanja. Iz občinske lastnine je leta 1996 prešel v last gospodarske družbe, ki se je zavezala za njegovo prenovo, vendar ni imela interesa in ne sredstev, temveč je nepremičnino celo obremenila z bančnimi krediti in hipotekami ter dvorec prepustila propadu,  dokler ni leta 2012 lastništvo in prenovo prevzela Občina Slovenske Konjice.

 Dvorec po obnovi

Dvorec ima na novo obnovljen severni trakt, nekdaj imenovan »Bezirzgang«, v katerem so danes recepcija razpršenega hotela, manjša večnamenska dvorana, poimenovana po kneginji Christiani, lokali z medicino povezanih dejavnosti, restavracija in kavarna, v južnem traktu (v delu glavne stavbe) pa deluje podjetje, ki svoje izdelke iz zdravilnih rastlin in zelišč trži pod blagovno znamko »Dvorec Trebnik«. V dvorcu je tudi njihova prodajalna.

 Še neobnovljeni deli dvorca

 Glavni vhod v dvorec

 Pogled na dvorec iz parka

Ribnik z otočkom v parku

Viri slikovnega gradiva (pridobljeno oktobra 2018):

- 1908: https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Trebnik;

- Dvorec pred obnovo: https://dk.um.si/Dokument.php?id=86718;

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

 Viri (pridobljeno oktobra 2018):

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Trebnik;

- Jan Stropnik: Rekonstrukcija in obnova dvorca Trebnik (https://dk.um.si/Dokument.php?id=86718).

Vurnikova (Mestna) delavska kolonija, Maribor, Slovenija

Kolonija ob odprtju leta 1928

 

Vurnikova delavska kolonija oz. Mestna delavska kolonija je delavska kolonija v mestni četrti Tabor v Mariboru, ki je bila zgrajena leta 1928.

Zaradi hude stanovanjske stiske konec dvajsetih let 20. stoletja v Mariboru se je župan dr. Alojzij Juvan na začetku svojega prvega županskega mandata odločil zgraditi novo delavsko kolonijo v takratnem Magdalenskem predmestju (danes je to mestna četrt Tabor), in sicer za delavce, ki so bili člani OUZD (Okrožni urad za zavarovanje delavcev). Aprila 1928 je Mestna občina Maribor odkupila potrebno zemljišče, junija 1928 pa je gradbena dela za gradnjo delavske kolonije oddala konzorciju mariborskih gradbenih podjetnikov. Po prvotnih načrtih arhitekta Ivana Vurnika naj bi kolonija obsegala 75 enodružinskih hiš. Zaradi velikega zanimanja za načrtovanih 75 hiš pa je občinski svet 21. junija 1928 sklenil, naj se število hiš v delavski koloniji podvoji. Rok za dokončanje prvih 75 hiš je bil postavljen na 1. november 1928, rok za dokončanje preostalih hiš (t. i. kolonija II) pa na 15. december 1928. Za potrebe dograditve t. i. kolonije II je mestna občina odkupila še nekaj zemljišča. Na koncu je bilo skupaj zgrajenih 147 hiš.

 Hiše ob križišču Ceste zmage in Delavske ulice leta 1954 in 2018

Teh 147 enodružinskih enonadstropnih vrstnih hiš Vurnikove delavske kolonije se danes nahaja v kareju med Fochevo, Delavsko in Koseskega ulico ter Betnavsko cesto. Te delavske hiše imajo sicer skromno, toda ekonomično stanovanjsko površino. Vurnik je pri delavski koloniji v našem prostoru prvič uporabil nov tip stanovanjske gradnje, to je vrstne hiše.Hiša ima dva vhoda, z glavne prometnice ter z vrta.

Gre za prvi primer socialne stanovanjske gradnje za manj premožne sloje, saj naselja ni dal postaviti lastnik podjetja za “svoje delavce”, temveč so si ga zgradili delavci sami, seveda po načrtu znanega arhitekta, s pomočjo ugodnih posojil in ob podpori mestne občine. Najemniki so po dvajsetih letih odplačevanja amortizacije v obliki mesečne najemnine postali lastniki zgradb s pripadajočim vrtom.
  
Viri slikovnega gradiva (pridobljeni oktobra 2018):
- 1928: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-09JC9MFK/a2de2b75-c6f7-468c-a22a-514961c49a9d/PDF;
- 1954: http://industrijskapespot.si/mestna-delavska-kolonija---galerija.html;
- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Viri (pridobljeni oktobra 2018):
- http://www.gradimo.com/zanimivosti/kulturna-dediscina/ivan-vurnik/vurnikova-delavska-kolonija;
- http://industrijskapespot.si/mestna-delavska-kolonija---opis.html;

Dvorec Turnišče, Pobrežje pri Ptuju, Slovenija

Kompleks sestavlja dvorec s parkom, Turniški ribnik, ki ga napaja Turniška studenčnica in Turniški travniki na severnem delu. Dvorec je nastal v srednjem veku, kot preprosta lesena utrdba namenjena obrambi proti Turkom.

Dvorec Turnišče je nastal kot naslednik srednjeveške utrdbe Treun - Pogrenja. V 13. stoletju je predstavljalo upravno središče Draneške gospoščine. Leta 1294 je Bertold Draneški gospoščino prodal Frideriku Ptujskemu. Posest sta dedovali njegovi sestri Ana grofica Schaunberg in Neža Schaunberg. Na podlagi delilne listine iz leta 1441 je dvorec nato dodeljen Ani grofici Schaunberg

Leta 1441 se omenja kot graščina Tuernes, kar kaže na obliko stolpastega dvora. Grad je menjaval lastnike in grofje Thurn - Valsassina so ga v zadnji četrtini 17. stoletja na novo pozidali v baročnem slogu z mogočnim kupolastim osrednjim delom stavbe, ki so ga obdajali tudi kupolasto kriti paviljoni s stolpiči kot protiutež osrednjemu stolpu. 

 Grad Turnišče na Vischerjevi topografiji iz leta 1681

Grad je skozi stoletja menjal številne lastnike.

Današnjo obliko je dobil po temeljitih predelavah leta 1827, ko je dal Adolf von Schönfeld preurediti zlasti zunanjo podobo dvorca.

 Grad na Kaiserjevi litografiji iz leta 1830

V letih med 1876– 1878 pa je grad dobil tloris v obliki črke H.

 Grad nekoč in danes

 

Grad Turnišče je imel nekdaj poleg lepo opremljenih sob tudi manjšo kapelo, ki je bila posvečena sv. Trem kraljem. Še vedno je zelo lep grajski park z izbranim drevjem, v njem pa je bilo tudi nekaj nagrobnikov psov, ki so pripadali rodbini Lippit.

 Grad leta 1864

V gradu je z vojaškim štabom prebival cesar Franc Jožef I. od 4. do 5. septembra leta 1873, ko so potekali veliki vojaški manevri.

 Grad v začetku 20. stoletja

Zadnji lastniki gradu so bili od leta 1884 do leta 1945 baroni Warren Lippit, ki pa niso več bistveno posegali v stavbno arhitekturo. Bili so znana konjerejska družina, ki so se s svojimi kasači udeleževali mnogih dirk. Baron Ralf Waren Lippit je imel na gradu tudi veliko kobilarno. Znotraj gradu Turnišče je dal baron sezidati manjšo vilo v kateri sta prebivala njegova hčerka in njen mož, baron Hunker.

Grad z ribnikom v začetku 20. stoletja

Po drugi svetovni vojni je bil grad družini Lippit – Hunker zaplenjen in je prešel v splošno ljudsko last. Barona so  usmrtili, ostale člane družine pa izgnali.

 Notranjost nekoč in danes

V gradu Turnišče je bil nato vojni zbirni center za otroke, potem šola z internatom do leta 1979, ko se je le-ta preselila v Srednješolski center na Ptuj. Po končani vojni je del grajske posesti prevzela tudi Kobilarna Turnišče, ki se je ukvarjala predvsem z vzgojo konjev kasačev in bila ena najbolj znanih in uspešnih kobilarn za vzrejo kasačev v takratni Jugoslaviji.V letu 1959 je bila kobilarna priključena h Kmetijskemu gospodarstvu Dravsko polje Kidričevo, nato pa so jo ukinili v sedemdesetih letih. Grad je bil nekaj časa zapuščen, zadnja leta pa so se začela obnovitvena dela pod vodstvom Zavoda za kulturno dediščino. 

Grad danes

Sam Turniški grad stoji na robu prve dravske terase, ki je nastale nad aluvialno obdravsko dolino. Izpod te terase izvira v številnih drobnih izvirih turniška Studenčnica. Ti izviri so svojevrstna hidrografska posebnost Dravskega polja, saj tukaj prihaja na dan talnica. Tako je ob sprehodu skozi gozd možno opaziti kako so izvirki talnice v dnu potoka ali pod robom terase narivali pesek in odrinili mulj. Izviri so na tem področju tako številni, da je že takoj na začetku širina Studenčnice preko 2 metra. Del potoka so nekoč zajezili za mlin in ribnik, ki pa je danes večinoma zamuljen in zarasel.

                                                                         Ribnik danes

Viri slikovnega gradiva (pridobljenega oktobra 2018):

- 1681: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/e/e6/Vischer_-_Topographia_Ducatus_Stiriae_-_448_Turnisch_bei_Pettau_-_Turnisce.jpg?uselang=sl;

- 1830:  pogled s strani ribnika:  https://www.bistra.si/images/raziskovalne-naloge/2014/Dvorec_Tuni%C5%A1%C4%8De_Hotel_TUERNES.pdf;

- 1902:  https://www.bistra.si/images/raziskovalne-naloge/2014/Dvorec_Tuni%C5%A1%C4%8De_Hotel_TUERNES.pdf;

- 1864:  https://www.bistra.si/images/raziskovalne-naloge/2014/Dvorec_Tuni%C5%A1%C4%8De_Hotel_TUERNES.pdf;

- začetek 20. stoletja: https://www.bistra.si/images/raziskovalne-naloge/2014/Dvorec_Tuni%C5%A1%C4%8De_Hotel_TUERNES.pdf;

- notranjost nekoč: https://www.bistra.si/images/raziskovalne-naloge/2014/Dvorec_Tuni%C5%A1%C4%8De_Hotel_TUERNES.pdf;
- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.