Čas nastanka: pred 1300-prva pol. 15. stol. (vzhodni del), prva pol. 15.-prva pol. 17. stol. (zahodni del dvora), ok. 1440 (kapela v zahodnem delu), 1570-1579 (renesančna obnova), 1602-1605 (vnovična obnova), 17. stol. (južni krili in obnova vzhodnega ter zahodnega dela), 18. stol. (dela v zahodnem krilu južnega trakta).
Žički dvor leta 1939 in 2018
Žički dvor je pripadal žičkemu kartuzijanskemu samostanu, ki si je s to svobodno hišo osnoval trdno gospodarsko in upravno središče za svoje trgovske posle ter za svoje posesti in dohodke v Mariboru in njegovi okolici. Samostanski dvori so nudili možnost začasnega bivanja in hkrati skladiščenja vina, žita in drugih pridelkov in bili s tem tudi trgovske postojanke. Katerega leta je kartuzija postala lastnik Žičkega dvora oz. kdaj ga je dala zgraditi, v arhivskih virih ni ohranjeno.
Stavba, ko so bila v njej še stanovanja
Čeprav se dvor, ležeč na levem bregu Drave vzhodno od minoritskega samostana, v virih prvič omenja leta 1306, je znano, da so dvor s pripadajočimi zemljišči na tem mestu kartuzijani imeli že pred letom 1300. Prvo posest pri mestu so sicer prejeli že v 12. stoletju, pred 1306 pa so bili deležni privilegija oprostitve denarnega prispevka za vzdrževanje mestnega obzidja, morali pa so skrbeti za obzidje okoli svojega dvora. Tedaj so bili deležni tudi več svoboščin: oproščeni so bili davščin Žičkega dvora, plačevanja mitnine od vina in drugih domačih pridelkov, ukletenih in spravljenih v njem, menihom je bilo na dvoru dovoljeno brez davka prodajati vino na drobno, žički podložnik pa bi smel na njihovem dvoru prodati letno po pol tovora vina. Pridobili so tudi pravico, da v dvoru naseljeni redovniki ali redovnice ne bi plačali nobenega davka in dajali nobene dajatve, če pa bi kdo drug prebival v njem, bi ne bil oproščen nobenih obveznosti, ampak bi moral izpolnjevati vse, k čemur so bili zavezani meščani. V 15. stoletju so menihi na severni strani dvora pridobili zemljišče za prost dostop do stavbe, in sicer z dogovorom, da ga ne bodo ne menihi ne meščani nikoli zazidali. Ker kartuzijani zaradi redovnih pravil niso smeli prebivati v mestnem dvorcu, so žičko posest v Mariboru in okolici upravljali laiki.
Čeprav se dvor, ležeč na levem bregu Drave vzhodno od minoritskega samostana, v virih prvič omenja leta 1306, je znano, da so dvor s pripadajočimi zemljišči na tem mestu kartuzijani imeli že pred letom 1300. Prvo posest pri mestu so sicer prejeli že v 12. stoletju, pred 1306 pa so bili deležni privilegija oprostitve denarnega prispevka za vzdrževanje mestnega obzidja, morali pa so skrbeti za obzidje okoli svojega dvora. Tedaj so bili deležni tudi več svoboščin: oproščeni so bili davščin Žičkega dvora, plačevanja mitnine od vina in drugih domačih pridelkov, ukletenih in spravljenih v njem, menihom je bilo na dvoru dovoljeno brez davka prodajati vino na drobno, žički podložnik pa bi smel na njihovem dvoru prodati letno po pol tovora vina. Pridobili so tudi pravico, da v dvoru naseljeni redovniki ali redovnice ne bi plačali nobenega davka in dajali nobene dajatve, če pa bi kdo drug prebival v njem, bi ne bil oproščen nobenih obveznosti, ampak bi moral izpolnjevati vse, k čemur so bili zavezani meščani. V 15. stoletju so menihi na severni strani dvora pridobili zemljišče za prost dostop do stavbe, in sicer z dogovorom, da ga ne bodo ne menihi ne meščani nikoli zazidali. Ker kartuzijani zaradi redovnih pravil niso smeli prebivati v mestnem dvorcu, so žičko posest v Mariboru in okolici upravljali laiki.
Pogled na dvor preko reke Drave
Od 15. stoletja dalje so žički priorji dvor z vso posestjo in dohodki večkrat dajali v zakup ali pa so v njem s svojo družino živeli samostanski upravitelji. Leta 1564 Žička kartuzija kot komenda prešla v roke kardinala Caharija Delphina in njegovih upraviteljev. Med 1570-1579 je s stavbo upravljal Otolin Scazuolo, ki je od mariborskega dvora letno pobiral po 200 goldinarjev zakupnine in ga dal tudi obnoviti. Leta 1573 so ga v zakup dobili bratje Orčići, ki pa so bili del prostorov v primeru turške ali druge vojne nevarnosti dolžni prepustiti žičkim ljudem. Med 1589 in 1591 je bil upravitelj kartuzije reinski opat Jurij Freyseisen, za časa katerega je bil dvor s pripadajočo posestjo v slabem stanju. Med 1602 in 1605 je zakupnik Tomaž Reichel v dogovoru s priorjem Vianom Gravellijem (1596-1623) poskrbel za več temeljitih popravil na stavbi in za izboljšanje stanja na pripadajoči posesti. V času žičkega priorja Janeza Krstnika Schillerja (1684 -1698) so v dvoru potekala obrtniška dela. Iz 1696 in 1699 sta ohranjena inventarna popisa stavbe; mdr. se omenja kapela z oltarjem sv. Antona Padovanskega z vso opremo, več uokvirjenih podob in bakrorezov. Poleg kapele je bilo v stavbi še šest sob, dvorana, prelatova soba, kuhinja, shramba, v dvoriščnem poslopju pa konjski hlev in remiza.
Dvoriščna stran v 20. stoletju
Leta 1778, torej že štiri leta pred razpustom kartuzije, je dvor prešel v roke Jožefa Nägerla pl. Rosenbichla. C. kr. erar ga je odkupil 1786, v njem uredil vojaško oblačilnico, 1810 stacionarij, 1835 pa garnizijsko sodišče z zapori za častnike in vojake. Od 1928 so bila v njem stanovanja, v zadnjih desetletjih pa stavba nezadržno propada.
Žički dvor leta 2018
Viri in literatura (pridobljeni oktobra 2018):
- https://www.google.com/maps/d/u/0/viewer?msa=0&mid=1WlBJqkwwfMWV-EbhZK2PQc6rxiI&ll=46.55678730000002%2C15.642876300000012&z=8.
Viri slikovnega gradiva (pridobljeni leta 2018 in 2019):
- dvoriščna stran: https://core.ac.uk/download/pdf/67595567.pdf;
- stanovanja: https://equilibrio.si/dima-portfolio/javni-razpis-za-zicki-dvor-maribor/;
- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar