Sveti Nikolaj ali Miklavž

6. decembra goduje krščanski svetnik in škof, sveti Miklavž ali Nikolaj iz Mire, znan tudi pod imeni Nikolaj iz Barija, Nikolaj Barijski in sveti Nikolaj.

V slovenščini ga imenujemo Nikolaj, kadar govorimo o njem kot o zgodovinski osebnosti, ime Miklavž pa uporabljamo, kadar govorimo o njem kot o dobrem možu, ki otrokom prinaša darila v začetku decembra.

Je zavetnik pomorščakov, trgovcev, lokostrelcev, prostitutk, lekarnarjev, odvetnikov, zapornikov ter Rusije in Amsterdama.

Sveti Nikolaj (Nikólaos – pomeni zmaga ljudstva) se je rodil ob koncu 3. stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji. Očetu je bilo ime Evfemij, mami Ana (sestra prejšnjega nadškofa v Miri), in rodil se jima je takrat, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Vzgajala sta ga v bogaboječnosti in poslala v dobre šole. Oče in mati sta mu umrla za kugo, ko je bil še precej mlad. Od takrat naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil s tamkajšnjim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in stric ga je tudi posvetil v duhovnika. V tem času je bilo krščanstvo še nezaželeno in tudi Nikolaja so rimske oblasti preganjale, zlasti v času cesarja Dioklecijana in Galerija. Naslednji cesar Licinij je bil do kristjanov bolj toleranten. Ko je na cesarski prestol prišel Konstantin I., pa je bilo krščanstvo deležno še dodatnih ugodnosti.

Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Pripovedujejo, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo za škofa. Odločili so se, da bo škog tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi vstopil v cerkev. To je bil Nikolaj.  

Po nekaterih legendah so Nikolaja zaprli, ker je na nicejskem kocilu fizično napadel Arija (utemeljitelja arijanizma), pozneje pa se je udeležencem koncila prikazala Devica Marija in ukazala, da morajo Nikolaja izpustiti. Ob koncu koncila so udeleženci sprejeli Nicejsko veroizpoved (kasneje razširjeno v Nicejsko-carigrajsko veroizpoved) in prepovedali arianizem.

Po koncilu je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan, letnica pa je sporna (najpogosteje se omenjajo letnice 326, 345 in 351). V letu 1087 so italijanski trgovci (po drugih virih pirati) prinesli Nikolajeve posmrtne ostanke v italijansko mesto Bari, zato je ponekod znan tudi kot Nikolaj iz Barija.

Sv. Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov vzhodne Cerkve. Njegov spomin so v carski Rusiji obeleževali z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove relikvije in jih prenesli v Bari, kjer so shranjene še danes.

Pobožna vera mu je pripisala kopico čudežev. Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene, obvaroval tri obubožane hčere sramote, rešil romarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo, ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro...

Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največje število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju.

Kako praznujejo god Svetega Nikolaja po svetu?

V Nemčiji namesto palice otroci v svoj škorenj, ki ga nastavijo, prejmejo oglje.

V Švici poredne otroke strašijo s tem, da jih bo sveti Nikolaj dal v vrečo in jih odnesel v Črni gozd ali pa jih skupaj z vrečo vrgel v reko.

Na Nizozemskem je sinterklaas oblečen v rdeče škofovsko pokrivalo in nosi mitro ter jaha belega konja. Z njim jaha po strehah, pri razdeljevanju daril pa ima pomočnike, ki so oblečeni v pisana oblačila in imajo črne obraze.Sinterklaas ima dolgo belo brado in dolgo zlato palico, ki je na koncu zvita. S sabo ima tudi knjigo, v kateri so zapisani vsi otroci in oznaka, ali so bili pridni ali ne. Če so bili, dobijo sladkarije, če pa ne, v svojih škornjih najdejo palice ali majhno vrečko soli.

Tradicija Miklavževanja v Sloveniji

V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila (orehe, jabolka, pa tudi kakšno pecivo, pozneje so se začeli pojavljati tudi medenjaki, čokolada, pa tudi južno sadje), porednim pa šibe. Njegovi najbolj glasni spremljevalci – parklji, ki so utelešenje zla, so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga – prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v prihodnjem letu čim bolj pridni.
Za Miklavžev obisk so se otroci pogosto pripravljali tako, da so veliko molili in se naučili kakšno pesem. Miklavž je navadno otroke vprašal, če so bili pridni in če so molili ter jih prosil, da mu kaj zapojejo.

Miklavževanje v različnih delih Slovenije različno. V Brkinih, na Koprskem, Tržaškem in delno na Koroškem ter v Beli krajini praznovanja sv. Miklavža sprva niso sprejeli. Na obhodih se tako dolgo ni pojavljal skupaj s "parklji", ki so jih ponekod imenovali kar ”šmkvavži”. Parklji so namreč starejši od Miklavža in so še del poganskega izročila. Razlike so tudi v številu Miklavževega spremstva – ponekod hodita ob Miklavžu le po en angel in en parkelj, drugje pa dva angela in cela skupina parkljev. Njegovi spremljevalci so ponekod tudi Pehtra, Šmarjeta ali Smrt, v povorki je lahko tudi sv. Mihael, ki z mečem kroti parklje, pa sv. Anton Puščavnik, ki odraslim deli podobice in tobak, včasih pa Miklavža spremlja tudi župnik.  

Najstarejši ohranjeni opisi Miklavževega obhoda na Kranjskem iz sredine 19. stoletja. Javni obhodi so se pojavljali vse do 50. let 20. stoletja. Nato je sledilo nekaj let zatišja, ko povork niso izvajali v javnosti. Šele po letu 1991 se je javno praznovanje prihoda Miklavža znova pojavilo. Da je tradicija miklavževanja na Slovenskem globoko zakoreninjena, pričajo tudi nekatere vraže, ki so povezane s tem praznikom. Nanašajo se predvsem na obrti in poklice, katerih zavetnik je sv. Miklavž. V okolici Laškega so, na primer, dejali, da na ta dan ni dobro delati v gozdu ali v mlinu. Na Štajerskem in v Prekmurju je bilo na ta dan prepovedano presti. Ljudska modrost pa pravi, da če je na Miklavževo mrzlo, bo zima huda. 

Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah.

Viri (pridobljeni novembra 2018):

- http://zgodovina.si/nikolaj-iz-mire-sveti-miklavz/;

- https://www.rtvslo.si/na-danasnji-dan/6-december-praznuje-sv-miklavz/297401;

- https://katoliska-cerkev.si/god-sv-nikolaja-miklavza; 

- http://svetniki.org/sveti-nikolaj-miklavz-skof-v-miri/;

- http://www.bibaleze.si/clanek/malcek/miklavzevanje-nekoc-in-danes.html;

- http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html.

 Viri slikovnega gradiva (pridobljeni novembra 2018):

- slika Valentin metzinger: http://svetniki.org/sveti-nikolaj-miklavz-skof-v-miri/

Grad Slovenska Bistrica, Slovenija

V središču mesta Slovenska Bistrica stoji prvovrsten umetnostni spomenik – “Bistriški grad”, ki je neposredno povezan z razvojem mesta Slovenska Bistrica. Še pred nekaj leti je bil stanovanjski objekt in kot tak prav gotovo ni bil mestu v ponos. To je trajalo vse do leta 1985, ko se je začela skrbna obnova gradu. Sedaj je skoraj v celoti obnovljen, notranje prostore gradu pa zasedajo stalne zbirke. Teh je že petnajst.

 Grad v prvi polovici 20. stoletja in danes

Grad, prvotno dvor, se je leta 1227 pojavil kot sedež županije Pohorje, nato urada Bistrica in deželnega sodišča. Grad je prvič pisno omenjen leta 1265, ko ga je kralj Rudolf skupaj z mestom izročil grofu Majnhardu Goriškemu (od leta 1286 je bil koroški vojvoda).Leta 1313 je bil prvič omenjen kot Burg  – grad (burk Feistritz), ki pa je 1384 pogorel. Njegov naslednik je doživel več obleganj (madžarsko obleganje, Baumkirchnerjevo zasedbo, turške plenitve). 

Leta 1313 je grad prešel v roke Habsburžanom, ki so leta 1355 oddali mesto in grad Slovenska Bistrica v zastavo Walseejem, od 1368 pa Celjskim grofom, posest pa je ponovno postala deželnoknežja leta 1456. 

G. M. Vischer, Dvorec Slovenska Bistrica; bakrorez 

iz Topografije vojvodine Štajerske, 1681

Prvi zasebni lastnik gradu je postala družina Vetter (kasneje pridobijo plemiški naziv von der Lilie). Med leti 1590 in 1623 ter 1651 je družina pristopila k izgradnji in obnovi gradu, po kateri je dosegel približno sedanjo obliko in velikost. Grajsko jedro je tako dobilo rahlo trapezasto zasnovo z notranjim dvoriščem in s štirimi stolpi, od tega s tremi oglatimi in enim okroglim stolpom na vogalih ter z dvoetažnim toskanskim stebriščnim hodnikom vzdolž južnega poslopja. Drugi lastniki gradu so bili še pred letom 1681 grofje Wildenstein. Ti plemiči so si ob gradu na novo uredili tudi park  (200 m dolg »znameniti« gabrov drevored) po sočasni modi geometrijsko urejenih parkovnih kompozicij francoskega vzora, kjer se volji načrtovalca podreja narava, tekoča voda in kiparski okras.

Gabrov drevored

 

Zadnji in najpomembnejši lastniki gradu so bili grofje Attems. Ignac Marija Attems je leta 1717 kupil bistriški grad od Janeza Jožefa Wildensteina in ga do leta 1721 ponovno preuredil. Na strehi sta bili zgrajeni trikotni urni čeli, preurejena sta bila oba portala. Med modernizacijo gradu so dvižni most zamenjali s trdnim zidanim na dveh lokih, polje portala (blenda) pa je zapolnila mogočna školjka. Hkrati s pilasterskim okrasjem vse zunanjščine so nastali kamniti okenski okviri. Zahodnemu krilu je bilo prizidano reprezentančno stopnišče, v vzhodnem krilu pa je z združitvijo dveh nadstropij nastala viteška dvorana.
Preurejena ali na novo je bila locirana tudi grajska kapela. Na južni strani je bilo zgrajeno še upravno poslopje. Leta 1721 so bila dela sklenjena s poslikavo kapele, stopnišča in viteške dvorane.
V času, ko so imeli grad Attemsi je tukaj bivala slikarka in zgodovinarka Marija Attems. 

 Grad leta 1918

 

Po koncu druge svetovne vojne je bil  grad nacionaliziran, grajska oprema pa odtujena. Prostore je najprej  uporablja vojska  za takratne potrebe. Po selitvi vojske iz gradu je ta postal stanovanjski objekt in »žalostno« propadal vse do leta 1985, ko se  je pričelo z njegovo obnovo in celostno revitalizacijo. Obnova je potekala neprekinjeno od leta 1985 in poteka še danes.

Grad danes

Viri za slike (pridobljeni oktobra 2018):

- grad 1918: http://www.zavod-ksb.si/?page_id=627
- 1681: http://www.gradovi.net/grad/data/slovbistrica/slovbistrica_vischer.jpg;
- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Viri (pridobljeni novembra 2018): 
- http://www.zavod-ksb.si/?page_id=627;
- http://www.gradovi.net/grad/slovenska_bistrica_dvorec;
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Slovenska_Bistrica.

Grad na Piramidi, Maribor, Slovenija

Enega od zgodovinsko pomembnih simbolov Maribora predstavlja Piramida, 386 m visok grič nad mestom (imenovan tudi Grajski hrib, Schlossberg). Na njem so na začetku 12. stoletja postavili grad kot središče Podravske marke (Marchburch, mejni grad), po katerem se je kasneje poimenovala naselbina pod njim.

Širše območje Maribora je bilo kot del Svetega Rimskega cesarstva nemške narodnosti po ustanovitvi Koroške vojvodine in njenih mejnih grofij leta 970 vključeno v Podravsko marko.  Maribor je bil od vsega začetka v deželnoknežji lasti. Njegov nastanek in razvoj ob pomembnem rečnem prehodu čez Dravo se neposredno navezuje na grad na Piramidi.

Ko je koroški grof Bernard iz rodu Spanheim-Ortenburških odšel na križarsko vojno, je okoli leta 1145 določil dediče svojih posesti, med njimi svojega nečaka, štajerskega mejnega grofa Otokarja V., ki mu je volil mariborski grad - hus ze Marpurch. Kot kaže ime, gre za enega najstarejših gradov v deželi, saj beseda Mar ali March pomeni obmejno krajino, marko, medtem ko je slovenska beseda Maribor skovanka iz 19. stoletja. Ko se je Otokar III. mudil leta 1164 v Mariboru, se grad omenja kot castrum. Naprej v 13. in 14. stoletju naletimo na oznake mons castrum (leta 1243), vest oz. veste (leta 1332, 1356, 1359, 1382, 1425) pa tudi haus (1309 in 1331) ali sicz (leta 1363).

Grad je imel v zajemski pogodbi rod deželnoknežjih ministerialcev, ki so se po gradu imenovali Mariborski in med katerimi so izpričani Konrad (leta 1120), Oton (leta 1141), neki drugi Konrad (leta 1171 in okoli 1194) itn. Mariborski vitezi so izumrli leta 1376 in poslej je grad prehajal iz rok v roke. Leta 1379 je postal njegov lastnik Viljem Svibenski, sledila sta mu Haug Devinski in njegov dedič Rudolf iz Wallseeja (leta 1399). Grad tedaj očitno ni bil v najboljšem stanju, saj so ga morali Wallseeji leta 1434 temeljito popraviti. Leta 1456 sta po odločitvi sodišča dobila gospoščino Friderik in Ulrik rabenska, katerih poslednji dedič Andrej je leta 1556 v Mariboru umrl. 

Grabenski se za grad očitno niso preveč brigali ali pa jim je za večje intervencije primanjkovalo denarja. Leta 1528 je namreč v grad udarila strela, tako da je v celoti pogorel. Šele Hans Stadler, ki je po raznih dednih sporih prevzel utrdbo in poravnal prek 2000 fl. davčnih dolgov, je grad, ki je bil ausgebrunnen, na starih temeljih ponovno pozidal. 

Leta 1587 so na gradu zagospodovali Welzerji. Za časa njihovega gospodovanja so na njem leta 1605 nastanili vojaške čete; te so ga po ugotovitvah strokovne komisije iz leta 1611 do konca zdemolirale. Leta 1612 ga je kot materino dediščino dobil Gall pl. Racknitz, ki pa je leta 1629 kot protestant zapustil deželo. Sledila sta mu Vid Žiga Herbersteinski in njegov dedič Gottfried Stübich, ki je gospoščino leta 1641 prodal lastniku mariborskega mestnega gradu Juriju grofu Khiesslu. 

G.M.Vischer, mesto Maribor z gradom, bakrorez, Topographia Ducatus Stiriae, ok. leta 1681

Nadaljnji lastniki so bili Hans J. pl. Zwickel in njegova hči Marija E. grofica Ursin-Rosenberg in leta 1727 grof Brandis. Brandisi so že napol opusteli grad leta 1784 podrli, njegov material pa porabili za obnovo dvorca Betnava.
Iz ostankov materiala so postavili kamnito piramido, ki je dala griču tudi ime. Od gradu pa sta ostala okop s strmim nasipom in vodnjak brez venca. Vrh okopa stoji klasicistična kapela iz leta 1821 s kamnitim Marijinim kipom. Napis na spominski plošči v kapeli priča o tem, da je prvotno piramido leta 1821 uničila strela, grof Henrik Brandis pa je dal postaviti kapelo v spomin na lokacijo starega gradu. Grič so pred imenom Piramida imenovali različno: od »mons castri« do »der Purgperg« v 13. in 14. stoletju.

 Odkopane razvaline danes

 Del stopnišča, ohranjen v kletnih prostorih jugozahodnega stolpa

 Ostanki zidov v grajskem jedru

Kapelica na vrhu Piramide

Iz studenca na gradu naj bi v dolino vodil rov, kateri se je končal v Košakih, en del rova pa naj bi se odcepil in končal v starem protiavionskem zaklonišču v Tomšičevem drevoredu. Vhode v rova naj bi zabetonirali zaradi nevarnosti zasipavanja.

                                          Okoli razvalin so postavljene tudi informativne table

 Piramida pred in po izkopavanjih

Viri (pridobljeni novembra 2018):

- http://www.gradovi.net/grad/maribor_grad;

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Piramida,_Maribor;

- http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/piramida;

- https://www.youtube.com/watch?v=05hI0-_5YHM.

Viri za slikovno gradivo (pridobljeni novembra 2018):

- 1681: http://www.gradovi.net/grad/maribor_grad;

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Grad Murska Sobota, Slovenija

Današnji grad (imenovan tudi Szaparyjev grad) je naslednik izginulega murskosoboškega gradu. 

                                                               Grad leta 1939 in 2018

 

Kot dvorec Bel Mura v virih prvič omenja 1255, ko sta v njem palatin in slavonski ban Roland urejala zemljiško-premoženjske zadeve. Njegov obstoj potrjuje tudi listina iz leta 1478 ki ga omenja kot »castellum in Belmwra«, in leta 1498 kot »castellum Mwrayzombath«. 

Grad in njegova širša okolica sta od 11. stoletja spadala pod ogrsko kraljevo ozemlje. V 12. in 13. stoletju je bila zemlja razdeljena v fevd. Nastala so večja zemljišča. Eno izmed njih je zemljišče Belmura. Vanj sta spadala najstarejši kraj Murska Sobota in dvor Bel Mura, ki je bil upravno središče celotnega belmurskega ozemlja. Njegova lega je bila pomembna zaradi križišča prometnih in trgovskih poti med Nemčijo in Ogrsko. Dvor in pozneje grad sta se sprva imenovala Bel Mura, kot središče ozemlja Belmura. Ležala sta zraven naselja Sobote, kar je slovenska ljudska oblika imena, ki jo Madžari ob prihodu v 10. stoletju prevzamejo, v listinah pa zapisujejo v različicah kot Szombata, Zombota, Sombatha... Ime izhaja iz sobote kot dneva v tednu, druga možna razlaga pa pravi da prihaja iz osebnega imena »Sobata« s slovansko osnovo »sabota«. Madžarske pisarniške oblike so pozneje dodale »Murska« po zemljišču Belmura, ki izhaja iz starejšega poimenovanja »Mura«. 

Rodbina Szechy je v drugi polovici 14. stoletja postala lastnica dvora, ki je bil upravno središče belmurskega ozemlja. Ti so pozidali grad v drugi polovici 16. stoletja v pravilni renesančni obliki, ki je ohranjena še danes. Grad je sestavljen iz štirih enako visokih in dvonadstropnih stanovanjskih traktov, ki obdajajo notranje pravokotno dvorišče, ki je obdano z arkadnimi hodniki. 

Rodbina Szápáry je ob koncu 17. stoletja postala lastnica gradu, ki ga je leta 1687 kupil Peter Szapary. Njegova sinova sta leta 1722 dosegla grofovski naziv.

 Grad okoli leta 1920

V prvi polovici 18. stoletja dodajo gradu baročni značaj, s tem da polepšajo njegov notranji in zunanji izgled. V gradu so si uredili zimski vrt, njegova okolica je ponujala osvežujoče sprehode lastnikom in njihovim gostom, Fazanerija pa lovske užitke gospodom. Pritlični del grajskega poslopja je na začetku 20. stoletja obdajal bršljan, ki se je zlival z objektom in okoliško parkovno zasaditvijo. Na vzhodni strani mu je bil prav konec 19. stoletja dodan figuralni baročni portal z začetka 18. stoletja. Portal je bil del palače v Budimpešti, ki so jo porušili, grof pa ga je verjetno kupil in dal prepeljati v Mursko Soboto.
Grof ni varčeval z denarjem, z izdatno daritvijo je podprl gradnjo železniške proge in prezidavo katoliške cerkve v Murski Soboti. Slednja zato na osrednji fasadi nosi Szaparyjev grb, enako kot družinska grobnica ob južni strani zvonika, ki pa je ostala prazna.

 Grad leta 1934

Zadnji lastnik László Szapáry je leta 1934 grad na dražbi prodal soboški občini, ki ga ima še danes v lasti. Velik del njegove notranjosti pa je bil razprodan že pred tem, med drugim velika knjižnica - najvecji del je odkupil lastnik Prekmurske tiskarne Izidor Hahn. 

 Grad leta 1960

V času druge svetovne vojne je v gradu imela sedež madžarska okupacijska sila. Po vojni je grad dobil kulturni pomen, v njem so se naselili Pomurski muzej Murska Sobota, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram. V njem je urejena tudi dvorana namenjena kulturnim prireditvam. V gradu se je nahajala tudi Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. 

 Okoli gradu je urejen čudovit park, obdaja ga tudi ribnik

 

Okoli dvorca je obsežen park angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. Park leži med Soboškim gradom oziroma dvorcem in evangeličansko cerkvijo. V njem so zasajeni dvestoletni gabri, hrasti, jeseni in lipe. V parku je ribnik, kjer so svoj dom našle račke in druge živali.

 Baročni portal

 

 V gradu lahko posedite tudi na vrtu kavarne

 

Viri (pridobljeni novembra 2018):

-  http://www.murska-sobota.si/znamenitosti;

- https://sobotainfo.com/novica/lokalno/nekoc-szaparjyev-danes-soboski-grad/128559;

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Murska_Sobota. 

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni oktobra 2018):

- 1934: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/grad-murska-sobota.html;
- 1939: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/grad-murska-sobota.html;
- 1960: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/grad-murska-sobota.html;
- 1920: https://sobotainfo.com/novica/lokalno/nekoc-szaparjyev-danes-soboski-grad/128559;

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Dvorec Trakoščan, Hrvaška

Dvorec je nastal v 13. stoletju, a ne v tem obsegu. V začetku je bil samo kot trdnjava v obrambnem sestavu severozahodne Hrvaške za nadzorovanje trgovske poti od Ptuja proti Bednjanski dolini. 

Po legendi je Trakoščan svoje ime dobil po stari utrdbi iz časa antike (arx Thacorum), druga legenda pa govori, da je Trakoščan dobil ime po vitezih Drachenstein, ki so v zgodnjem srednjem veku gospodarili tem krajem. 

Amfiteater v parku

 

Samo ime Trakoščan se prvič omenja v zgodovinskih zapisih in dokumentih iz leta 1334. Gospodarji utrdbe v prvih stoletjih niso znani, je pa znano, da so njeni lastniki bili grofje Celjski, ki so gospodarili in posedovali posesti po celotni Zagorski kneževini. Po njihovem izumrtju Trakošćan deli usodo mnogih njihovih gradov in posesti, ki menjujejo razne lastnike. V tej delitvi je dvorec Trakoščan najprej pripadal vojskovodji Janu Vitovcu, potem hrvaškemu banu Ivanišu Korvinu, ki pa ga je podaril svojemu podbanu Ivanu Gyulayu. Njegova družina ima v posesti dvorec skozi tri generacije vse do leta 1566, ko umre njihov zadnji potomec in lastništvo prevzame država.

 Pogled na grad s strani ceste

Cesar svetega rimskega cesarstva in hrvaško-ogrski kralj Maximilijan II. je za posebne zasluge posest Trakoščan leta 1584 dodelil vplivni hrvaški rodbini Drašković oziroma hrvaškemu teologu, državniku in kardinalu Juraju Draškoviću II. (1525 – 1587). Leta 1592 ga v času naslednika rodbine Ivana II. Draškovića (plošča z grbom in napisom na zahodnem stolpu) znatno obnovijo in dodatno dogradijo zahodni obrambni stolp. Omenjen stolp dvorcu da pomembno vlogo pri obrambi z ognjenim orožjem. V tem času dodajo tudi nadstropje, zvišajo osrednji stolp in na novo zastavijo notranje dvorišče z arkadami. Dvorec Trakoščan pri tem dobi osnovne gabarite, ki so vidni še danes, o tem pa priča najstarejši ohranjen prikaz iz leta 1667.

 Pod dvorcem se nahaja umetno jezero

V sporu Gašparja Draškovića mlajšega in njegovega zeta Nikole Zrinskega v prvi polovici 17. stoletja je dvorec delno porušen, zato se družina Drašković preseli v obnovljeni in razširjeni dvorec Klenovik pri Varaždinu. Kljub temu v svojem imenu ohranijo ime Trakoščanski, dvorec pa utrdijo za vojaške potrebe. V 18. stoletju je dvorec večinoma zapuščen ter je videti, da družina Drašković v njem sploh ne biva. Zanj se ponovno začnejo zanimati koncem 18. stoletja in v začetku 19. stoletja, ko obrambnim stolpom dodajo krone oziroma nadzidke s strelnimi linami, osrednjemu stolpu pa ločeno razgledno teraso. Dodatno še ojačijo obzidje in dodajo pas obrambnih objektov in obrambnih stolpov na vznožju dvorca. 

Pogled na dvorec s strani jezera

Sredi 19. stoletja oziroma med leti 1850 – 1860 se rodbina Draškovič oziroma podmaršal Juraj Drašković odloči za ponovno temeljitejšo obnovo dvorca. Obnovijo in spremenijo ga v svoj reprezentančni oziroma rezidenčni dvorec v duhu novega časa romantike in vrnitve k naravi ter družinski tradiciji. Obnova je potekala torej v duhu romantizma v neogotskem stilu, istočasno pa okolico dvorca pretvorijo v romantični gozdni park z redkimi drevesnimi vrstami in grmovnicami ter sprehajalnimi potmi ter vrtnimi lopami. Prav tako uredijo dodatne poti ob umetnem jezeru. Pri obnovi so bili poudarjeni vsi pomembni elementi obnove, posebej pa vhod skozi vzhodni obrambni stolp z mostom in grbom Drašković-Malatinski iz 18. stoletja. Rodbina Drašković ima dvorec in okoliške posesti v lasti (v njem pogosto bivajo) vse do leta 1944, ko se preselijo v Avstrijo. Hitro za tem je dvorec nacionaliziran, od leta 1953 pa je v njem muzej z bogato stalno zgodovinsko zbirko.

V samem dvorcu se je možno sprehoditi čez prostore v štirih nadstropjih (knjižnica, molilnica, kuhinja, viteška dvorana, dnevne sobe, spalnice, atelje Juliane Erdody in orožarna). V prostorih je razstavljeno do potankosti obdelano pohištvo, slike, knjige, orožja in drugi predmeti.

Ob dvorcu stoji v sklopu parka tudi znamenita baročna kapelica sv. Križa iz 18. stoletja (1754), ki jo je dala zgraditi Suzana Malatinski, soproga Josipa Kazimira Draškovića. Kljub njeni majhnosti je posebno mikavna njena notranjost, ki vsebuje vse elemente kakšne večje in mogočnejše cerkve. Tako ima povišan prostor za zbor z orglami, prižnico, spovednico in klop z dvignjeno katedro in oltarjem. Zunanjost cerkvice je enostavna, le na zvoniku so opazne dekoracije v stilu baročnega klasicizma. Nekoč so v kapelici maševali le ob velikih verskih praznikih, danes pa ob nedeljskih mašah še opravljajo zelo popularne obrede »trakoščanskih porok«.

 Kapelica v parku

Pod gradom se vije umetno jezero, okoli katerega je urejena sprehajalna učna pot Pot vil z 20 učnimi točkami, s katerimi boste odkrili naravno vrednost park gozda Trakošćan in okolice. Pot okoli jezera je dolga 5 km, ob njej pa so opisane poučne značilnosti rastja in živalstva. Po jezeru se lahko tudi zapeljete s pedolinom.

 Po jezeru se lahko tudi vozite (z izposojenim pedolinom)

Viri (pridobljeno novembra 2018):

- https://mojsvet.info/trakoscan-eden-od-najatraktivnejsih-dvorcev-hrvaske/;

- https://narod.hr/kultura/dvorac-trakoscan-ponos-hrvatskog-zagorja.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeno oktobra 2018):

- 1869: info tabla v parku;

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.