Kako so nastali plišasti medvedki?

Za začetek zgodbe o plišastih medvedkih je zaslužen nekdanji ameriški predsednik Theodore Roosevelt. Zaradi spora glede meje med zveznima državama Mississippi in Louisiana se je odpravil novembra 1902 na obisk Mississippija, kjer si je za razvedrilo privoščil lov na medvede. Tri dni so se mu ti spretno izmikali, zato so bili njegovi gostitelji povsem obupani, saj svojega predsednika vendarle niso mogli gledati tako ponižanega.
Z združenimi močmi so ujeli črnega medvedjega mladička, ga privezali k drevesu in zadovoljni oznanili predsedniku, naj ustreli svojo trofejo. A v nasprotju s pričakovanji mu je Roosevelt obrnil hrbet in ga ni hotel ubiti. Mladiček je dogodek preživel in se zapisal v zgodovino. Zgodba je namreč pritegnila tudi Clifforda Berrymana, ki je 16. novembra 1902 v časopisu Washington Star objavil karikaturo, na kateri je ameriški predsednik, ki so ga ljubkovalno klicali Teddy, kazal hrbet prestrašenemu medvedku ⁽¹⁾

Karikatura v The Washington Post iz leta 1902

Karikatura je, skupaj z zgodbo, navdušila ameriško javnost, lokalnega trgovca v Brooklynu Morrisa Michtoma in njegovo ženo Rose pa tako očarala, da sta sešila plišasta medvedka, ju napolnila z lesno volno in ju skupaj s karikaturo postavila v izložbo. Naj vsi vedo, kako ponosna sta na pravilno odločitev svojega predsednika. Mimoidoči so simbolno sporočilo spregledali, ne pa medvedkov, ki, drugače od nekdanjih, nista bila prav nič strašljiva in tudi na vseh štirih nista stala. Bila sta prijazna, nedolžna in prikupna.(1)

Morris Michtom in njegov prvi medvedek

Najsi sta bila nenavadna ali ne, kupci so hoteli imeti prav takšne. Da pa jih ne bi prodajal brez imena, je Michtom zaprosil predsednika Roosevelta za dovoljenje, ali jih sme poimenovati po njem. Nobenih ovir ni bilo in ljudje so končno dobili Teddyjeve medvedke ali Teddy”s Bears, kakor so jih imenovali do leta 1906, ko je v reviji Plythings izšel oglas za medvedke, takrat prvič imenovane medvedki Teddy ali Teddy Bears. Michtom in njegova žena sta šivala noč in dan, da sta dohitevala vse večje povpraševanje, že leto 1903 pa sta s partnerji odprla prvo ameriško podjetje za izdelavo medvedkov, imenovano Ideal Novelty and Toy. (1)

Reklama iz leta 1907

Medvedke so izdelovali tudi v Evropi, in sicer Nemka Margarete Steiff.

Margarete Steiff se je rodila 24. julija 1847 v mestu Giengen an der Brenz kot tretja od štirih otrok. Pri osemnajstih mesecih starosti je dobila visoko vročino, po kateri so njene noge ostale paralizirane, premikanje desne roke pa ji je povzročalo bolečino.
Tri leta kasneje ji je zdravnik v Ulmu diagnosticiral otroško paralizo. Številna zdravljenja in obiski pri zdravniku niso obrodili rezultatov in njeni starši so bili obupani.Toda nasmejana Margarete se ni vdala. V šolo so jo z vozom za seno vozili njeni sorojenci in otroci iz okolice, v razred pa jo je po stopnicah nosila ženska, ki je živela blizu šole.
Kljub bolečini v desni roki je tudi Margarete sledila sestrama v šiviljsko šolo in pri sedemnajstih končala izobraževanje za šiviljo.
Njeni starejši sestri Marie in Pauline sta leta 1862 odprli šiviljski salon za ženske, kjer je Margarete občasno pomagala. Ko sta Marie in Pauline približno osem let kasneje zapustili rojstno mesto, je Margarete nadaljevala sama.

Leta 1874 je Margaretin oče prenovil svojo hišo in ji zgradil delovno sobo, majhen šiviljski salon. S prvim denarjem, ki ga je zaslužila sama, si je kupila šivalni stroj. Kolo šivalnega stroja je bilo na desni strani, kjer ga je le s težavo poganjala, zato je bilo treba napravo obrniti. (2)

Margarete Steiff

Leta 1877 ji je Adolf Glatz, mož njene sestrične, svetoval, naj bolje poskrbi za svojo neodvisnost. Na njegov nasvet je Margarete ustanovila svoje podjetje za oblačila iz filca ter uspešno prodajala oblačila in druge izdelke, ki jih je izdelovala. Kmalu je lahko zaposlila več šivilj. Margarete je 8. decembra 1879 v reviji Modenwelt (Modni svet) videla kroj za majhnega plišastega slončka. S pomočjo tega kroja je najprej naredila blazinico za bucike, vendar so mehki slončki hitro postali priljubljeni med otroki kot igrače.(2)

V svojem podjetju je prvega plišastega medvedka naredila leta 1902, oziroma ga je naredil njen nečak Richard Steiff, vnet občudovalec živih medvedov. Nenehno je risal skice, tako v živalskih vrtovih kot v potujočih cirkusih, vendar z rezultati nikoli ni bil zadovoljen. Hotel je narediti medvedka, ki bo s svojo mehkobo osvojil otroke, obenem pa bo mogel premikati okončine. Kar nekaj let je eksperimentiral in garal, da je leta 1902 le našel, kar je iskal. Medvedka z dolgimi tacami, usločenim hrbtom, dolgim smrčkom in okončinami, ki so se premikale, ker so bile na trup pritrjene z vrvjo. Poimenoval ga je medved 55PB.

Evropejci nad medvedom 55PB niso bili navdušeni, ko ga je podjetje Steiff leta 1903 na sejmu igrač prvič predstavilo javnosti, medtem ko so Američani ostali odprtih ust. Neki ameriški podjetnik je naročil tri tisoč medvedkov, potem pa so naročila z druge strani Atlantika prihajala tako pogosto, da je Steiff moral celo odpreti novo tovarno. Bil je namreč čas, ko so se v Ameriki že kazali zametki nove obsesije, imenovane Teddyjevi medvedki. In ker je to ime tam označevalo vse plišaste medvedke, je Steiff vanj preimenoval tudi svojega medvedka 55PB.(1)

Medvedek 55PB

Richard Steiff pa je hotel še več – medvedka, katerega okončine se bodo resnično premikale. Po vrsti neuspelih poizkusov je leta 1905 dognal, da se bo moral odpovedati vrvi in uporabiti kolute. Medvedki so bili zdaj popolni, in to v pravem trenutku, kajti leta 1906 je bila medvedja mrzlica na vrhuncu. Podjetje Steiff je samo leta 1907, le pet let po ne prav obetajočem začetku, izdelalo 974.000 plišastih medvedkov. Izdelovalo jih je, vse dokler jih po koncu druge svetovne vojne niso nevarno ogrozile poceni azijske sintetične plišaste igrače, ki jih je bilo mogoče prati.
Zaradi njihove praktičnosti in cenenosti se je že zdelo, da bodo ročno, iz dragih materialov izdelani medvedki za vedno šli v pozabo. »Rešil« jih je igralec Peter Bull, ki je leta 1969 izdal knjigo o svoji zbirateljski strasti, starih medvedkih, in spet vzpodbudil zanimanje zanje.(1)

Peter Bull

Viri (pridobljeni julija 2019):

- (1) http://www.razglej.se/plisasti-medvedek/; 

- (2) https://www.steiff.si/znamka-steiff/zgodovina-podjetja/.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni julija 2019):

- karikatura: https://en.wikipedia.org/wiki/Morris_Michtom;

- Morris Michtom: https://mholloway63.wordpress.com/2015/02/15/the-happened-on-february-15th-the-teddy-bear/;

- reklama iz leta 1907: http://www.oxfordteddybearuniversity.co.uk/Bear_History.php;

- Margarete Steiff: https://de.wikipedia.org/wiki/Margarete_Steiff#/media/Datei:Steiffmargarete.jpg;

- Medvedek 55PB: https://de.wikipedia.org/wiki/Richard_Steiff#/media/Datei:Nachbildung_55PB_Steiff_Museum_Giengen.jpg;

- Peter Bull: Pinterest.

Grad Gravensteen, Gent, Belgija

Gent je večje mesto v Belgiji, glavno mesto in največje mesto province Vzhodna Flandrij. V 13. stoletju je, predvsem po zaslugi ovčereje in tekstilne industrije, postalo eno izmed največjih in najbogatejših mest. V Evropi ga je takrat po velikosti prekašal le Pariz. Znotraj mestnih zidov je v srednjem veku živelo 65 tisoč ljudi, danes pa jih v Gentu biva okoli 250 tisoč.

Položaj mesta Gent

V mestu se nahaja srednjeveški grad Gravensteen. V nizozemščini pomeni grofov grad. Leži na nadmorski višini 9 metrov in je še vedno delno obdan z jarkom. 

Preko mesta potekajo številni kanali

Prva utrdba na dolgem otoku, obkroženim s dveh strani z rekami in kanali, se je pojavila v Gentu v 9. stoletju, ko je prvi grof Flandrije – Baldvin I., skušal ubraniti svoje premoženje v strahu pred morebitno invazijo Normanov. V teh časih je bilo območje posesti razdeljeno na dva dela: v enem delu se je nahajal grad grofa Flandrije, ter vojaški, upravni in verski objekti; v drugem delu, ki se je imenoval „mesto grofov“, je bilo naselje obrtnikov, ki so izdelovali oblačila, oklepe in pasove za grofa in njegovih vitezov.

                                                                    Grad Gravensteen

Začetek 10. stoletja ni samo čas, ko je grof Arnulf I. naredil rekonstrukcijo glavnega dela trdnjave, temveč tudi obdobje, v katerem je bila obnovljena kapela sv. Pharaildisa. To je bil tudi čas vrnitve duhovnikov iz opatije sv. Bavona, ki so se dolgo časa skrivali v Franciji v strahu pred vikinskimi napadi. Ob koncu 11. stoletja (v času vladavine Roberta I.) je bila stavba ponovno preoblikovana. Leseno stanovanje grofa je nadomestil trinadstropni stolp iz apnenca (vsak stolp je bil povezan z drugim s stopnicami).

Sedanji grad je leta 1180 zgradil grof Filip iz Alzacije in je bil oblikovan po zgledu križarskih gradov, ki jih je videl, ko je sodeloval v drugi križarski vojni. Bivalno-obrambni del gradu je povečal za še tri nadstropja, tako da je bilo prebivališče grofov nad hišami prebivalcev mesta, ki se nahajale na nasprotni strani reke Leie. Poleg tega je bil izboljšan zid, ki je obkrožal trdnjavo, opremljen z novimi in močnimi vrati ter petindvajsetimi izvidniškimi stolpi. Ob koncu 12. stoletja je bil tud zgrajen dvonadstropni stolp – nova hiša flandrijskih grofov, kjer je stanoval guverner mesta Gent.

 Grad na stari razglednici

Gravensteen ni sodeloval v velikih bitkah, ampak je v svoji zgodovini preživel več obleganj. Prvo je potekalo aprila leta 1302 – v tistem času je grad zaščitil mestno vodstvo proti jeznim prebivalcem, ker je mestni svet bil zagovornik francoskega kralja Filipa Lepega. Po ukazu kralja so bili prebivalci mesta prisiljeni plačati izredno visoke davke, kar je pripeljalo do požiganja gradu in kot rezultat je bila oblast prisiljena obesiti belo zastavo.

Drugo obleganje gradu je potekalo leta 1337, ko so se prebivalci Genta, ki jim je vladal Jacob van Artevelde, šli proti grofu Ludwiku, ki je bil proti trgovinski zvezi z Anglijo (v stoletni vojni je podpiral Francijo). Stene gradu niso vzdržale pritiska prebivalcev mesta, ki so se padli v notranjost gradu, kjer je na njih čakalo samo dvajset branilcev grofa. Ludwik je pobegnil v Francijo. Od takrat je vladarjem bil Artevelde, ki je po osmih letih umrl v rokah uporniške množice med naslednjimi bitkami.

Grad je bil sedež flandrijskih grofov, dokler ga niso opustili v 14. stoletju. Nato je bil uporabljen za sodišče, zapor, sčasoma pa je propadel. Ob stenah in celo na dvorišču so bile zgrajene hiše, kamen pa uporabljen pri gradnji drugih stavb. Nekoč je bila v njem tudi tovarna bombaža. Porušen naj bi bil ob koncu 19. stoletja, a teh načrtov niso nikoli izvedli.

Hiše ob gradu nekoč

Leta 1885 je grad kupilo mesto Gent in začela se je prenova, ki je bila končana leta 1893. Novozgrajene hiše so bile odstranjene, zidovi pa obnovljeni v prvotnem stanju.

 

Danes je v notranjosti muzej z različnimi napravami za mučenje (tudi giljotina).

Grad so uporabili tudi za prizorišče pri snemanjih (BBC-jeva dramska serija Bela kraljica, film Cesar).

Grad je res veličasten

Viri in literatura (pridobljeni julija 2019):
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Gravensteen;
- https://castles.today/sl/gradovi/belgija/ghent/zgodovina/.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni julija 2019):
- hiše ob gradu: informativna tabla na gradu; 
- grad na stari razglednici: https://hiveminer.com/Tags/gent%2Cpostcard;  
- slike iz 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Sladoled skozi čas

Prvi zapiski, ki omenjajo sladico, pripravljeno iz zgoščenega groznega soka, prelitega preko ledu, izvirajo iz Perzije. Led so za osvežitev hranili v posebnih jamah, ledenicah, ali so ga prinesli iz visokih gora. V zapiskih lahko najdemo tudi njihovo sladico, ki je bila namenjena samo kraljem in je bila narejena iz ohlajene rožne vode in zelo tankih rezancev. Led so tudi mešali z žafranom, sadjem in drugimi okusi.

Različne civilizacije so recepte z ledom uporabljale že tisočletja. V starih zapiskih najdemo kar nekaj starodavnih receptov. Kitajci so zamrznjeno zmes mleka in riža uporabljali že 200 let pred našim štetjem. Rimski cesar Neron, je v začetku našega štetja užival v ledu, ki so mu ga prinesli iz gora in prelili s sadnim oblivom.Torej neke vrste današnji sorbet.

V desetem stoletju, ki je bila Evropa v mračnjaškem srednjem veku, so Arabci v Damasku, Bagdadu in Kairu že množično uživali v sladoledu, ki je bil narejen iz mleka in bil sladkan s sladkorjem. To naj bi bil prvi komercialni sladoled. Pripravili so ga iz mleka, smetane, tudi jogurta, aromatiziran z rožno vodo, suhim sadjem ali oreščki. Predpostavlja se, da so uporabljali stare arabske recepte, ki so izvirali iz Perzije.

V knjigi »Zgodovina hrane«, avtorja Maguelonne Toussaint-Samata je zapisano, da so  prvo napravo za izdelavo sladoleda verjetno izdelali Kitajci. Posodo z zmesjo za sladoled so postavili v večjo posodo, v kateri je bila slanica, ki zniža točko zamrzovanja vode pod 0°C. Kitajski cesar iz dinastije Yuan je skrbno čuval skrivnost priprave sladoleda, ki je bil namenjen samo cesarskemu dvoru, dokler ni Kitajske obiskal Marco Polo in domnevno ukradel tehnologijo in jo leta 1295 ponesel v Italijo. Marko Polo ledeno sladico omenja v svojih potopisih.

Stara ilustracija antične naprave za izdelovanje sladoleda avtorja Javandier in Laplante, prikazano v publikaciji L'Eau, avtor G. Tissandier, Hachette, Paris 1873.

V Evropi se je vzpon sladoleda pričel v Italiji in razširil pod vplivom Katarine Medici, ki se je leta 1533 poročila na francoski dvor. S seboj je pripeljala tudi italijanske chefe, ki so na dvoru pripravljali aromatiziran led in sorbete. Pri recept za aromatiziran led se je v Franciji pojavil leta 1674 v knjigi »Recueil de curiositéz rares et nouvelles de plus admirables effets de la nature«, v Italiji pa leta 1694 v knjigi »Lo Scalco alla Moderna«. 

V Ameriki se sladoled pojavi dokaj pozno, šele v osemnajstem stoletju, vendar kmalu postane ena najbolj priljubljenih sladic. Iz Evrope se je sladoled preselil v Združene države Amerike. Leta 1700 je guverner Marylanda Bladen uradno prvič z njim pogostil svoje povabljence. Konec 18. stoletja se v časopisu pojavi oglas za prodajo sladice, ki je dobila ime ice cream.  

Naprava za izdelovanje sladoleda iz 19. stoletja

Jacob Fussel je leta 1842 v Baltimoru odprl prvo tovarno sladoleda v ZDA in sladoled prodajal kar iz vagona.

Prodajalec sladoleda v Londonu leta 1870

Prvi moderen stroj za izdelavo sladoleda je bil patentiran prav v ZDA leta 1843 s strani gospe Nancy Johnson iz Filadelfije. Sladoled pa je bil drag in v njem je lahko uživala le peščica ljudi.

Prodajalec sladoleda v Rimu leta 1820

Prvi sladoled na paličici je bil patentiran v Ameriki leta 1923, prvi mehki sladoled pa je bil izumljen v Veliki Britaniji sredi 20. stoletja - v tem času so nastale prve tovarne sladoleda, kot sta Schöller in Langnese.

Pakiranje lučk, leto 1917

V začetku 20. stoletja so se pojavili prvi hladilniki in zamrzovalniki. Hladilna tehnika je začela bliskovito napredovati. V drugi polovici 20. stoletja sladoled postane množična in poceni dobrina, v kateri lahko sedaj uživa večina.

Zgodovina slovenskega sladoleda sega več kot pol stoletja nazaj. Leta 1958 so Ljubljanske mlekarne kot prve v Sloveniji začele z industrijsko proizvodnjo sladoleda. Nastala je Lučka, ikona sladoleda na palčki. S prvega ovitka nas je simpatično pogledovala rjavooka, črnolasa deklica, katere ime pa ni Lučka, ampak Milena.

Embalaža Lučke

Uspehu Lučke so že v naslednjih letih sledili Ježek, Tom, kornet Zlatorog, sladoled v lončku, družinska Planica, Piran ter Otočec, Maxim... 

Razvoj embalaže sladoleda Otočec

In danes? Nove zahteve so prinesle mnogo novega, predvsem pri uporabi sestavin. Vsebnost sladkorja in maščob se je v zadnjem obdobju precej zmanjšala. Uporabljajo se tudi druge oblike sladkorja, ki imajo večjo moč in manjši vpliv na dvig krvnega sladkorja. Dodajajo se vlaknine, ki pozitivno vplivajo na našo prebavo, sladoledu pa dajejo kremoznost. Za tiste, ki so občutljivi na laktozo se namesto mleka lahko uporablja mandljevo, kokosovo ali kakšno drugo mleko. Ali pa le sadje - sorbet. Izbira je torej le vaša :)

Bogata izbira sladoleda danes

Viri (pridobljeni julija 2019):

- http://www.gourmetshop.si/trgovina/sladoled/o-sladoledu/sladoled-skozi-cas;

- https://odprtakuhinja.delo.si/kroznik/tako-izdelovali-sladoled-pred-nekaj-tisocletji/;

- https://www.kavarnahoman.si/kratka-zgodovina-sladoleda/;

- https://vienna-insight.at/blog/2012/08/21/ice-cream-then-and-now/

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni julija 2019):

- antična naprava: http://www.gourmetshop.si/trgovina/sladoled/o-sladoledu/sladoled-skozi-cas;

-  prodajalec sladoleda 1820: https://vienna-insight.at/blog/2012/08/21/ice-cream-then-and-now/;

- pakiranje lučk leta 1917: https://www.loc.gov/resource/nclc.05240/;

- London 1870: https://londonist.com/london/history/the-history-of-ice-cream-in-london;

- naprava iz 19. stoletja: https://snowballmachinery.wordpress.com/2015/01/14/the-first-ice-cream-machine/;

- embalaža Lučke: http://www2.24ur.com/bin/article_print.php?id=3125379;

- embalaža Otočec: https://www.facebook.com/notes/mojanostalgija/zgodba-o-sladoledu-planica-in-lu%C4%8Dki/785321591486256/;
- izbira sladoleda danes: https://www.atlasobscura.com/articles/best-independent-ice-cream-shops.