Pekrska gorca, imenovana tudi Slovenska Kalvarija, je 351 metrov visok osamel grič v Mariboru. Le malo Mariborčanov danes ve, da sta še ne tako dolgo nazaj bili v
Mariboru dve Kalvariji. Večina pozna griček, ki se dviguje nad mestnim
parkom in na katerem so meščani leta 1683 v zahvalo, da je kuga v mestu
prenehala razsajati, zgradili cerkvico sv. Barbare in Rozalije. Do
razpada stare Avstrije se je ta grič imenoval »nemška Kalvarija«, za
razliko od »slovenske Kalvarije« − Pekrske gorce.
Pekrska gorca s cerkvijo
Od leta 1664 je na Pekrski gorci stal križ, ki ga je približno okoli
leta 1830 nadomestila cerkev Marija sedem žalosti.
Cerkvica Marija sedem žalosti
Do gorce vodi lepo
urejena pešpot iz vzhodne strani naselja. Med potjo obiskovalca spremlja
križev pot s štirimi obnovljenimi kapelicami.
Ena izmed kapelic
Z vrha se odpira čudovit
razgled na mariborsko ravnino in severno pohorsko pobočje.
Čudovit razgled
Skakalnica na Pekrski gorci
Leta 1953 so na Pekrski gorci zgradili 60 metrov visoko smučarsko skakalnico, ki je bila po svoji velikosti takoj za Planiško. Načrte za skakalnico je narisal inženir Stanko Bloudek, krstil pa Rudi Finžgar 22. januarja 1953, ko se je kot prvi pognal po zaletišču in brezhibno pristal pri 33 metrih. Tri dni kasneje je nova 60-metrska smučarska skakalnica pod Pekrsko gorco gostila prvo tekmovanje. Na tekmovanju je sodelovalo 36 skakalcev iz 14 slovenskih klubov in enajst tekmovalcev iz Avstrije, izkazali so se tudi pri železnici. Vsi udeleženci tekmovanja v smučarskih skokih so dobili poseben 50- odstotni popust, ki je veljal od 22. do 27. januarja. Med domačimi skakalci so nastopili že prej omenjeni Rudi Finžgar, Janez Polda, takrat še mladinec Janez Gorišek in nekoliko presenetljivi zmagovalec prvih skokov na Pekrski gorci Albin (Bine) Rogelj. Ta je zmagal predvsem zaradi boljših sodniških ocen, najdaljša skoka (58,5 m in 59 m) pa sta uspela Finžgarju. Jože Zidar je "potegnil" celo do 60 metrov, a se mu ni uspelo obdržati na nogah.
Prilagojena Goriškova Mariborska skakalnica
je redno gostila domača tekmovanja, leta 1964 tudi slovensko prvenstvo. Z
izjemnim drugim skokom in novim rekordom skakalnice 62 metrov je
slovenski prvak postal Ludvik Zajc, član Jesenic, pred dvema skakalcema
Enotnosti Mirom Omanom in Petrom Erženom. Na državnem prvenstvu je
veliko pozornosti vzbudil tudi najmlajši tekmovalec, 15-letni Mariborčan
Dolinšek, ki je pristal pri 42,5 metra. Še en domačin, Pesek, je s
skokom 51 metrov postavil takratni mariborski rekord. Istega
leta so skakalnico prvič obnovili in povečali na 70 metrov, leta 1974
pa z delno rekon- strukcijo še za deset metrov več in na tekmovanjih so
se vedno pogosteje poleg domačih pričeli pojavljati tudi mednarodni asi
smučarskih skokov.
Skakalnica leta 1983
V zlatih časih je skakalnica gostila kar nekaj pomembnih tekmovanj. Med leti 1971 in 1982 se je tako na primer na njej odvijala turneja treh dežel, ki je poleg Maribora gostovala tudi v Beljaku in Trbižu. Tekme v smučarskih skokih si je prišlo ogledati tudi do 20.000 ljudi. Organizacija smučarskih skokov v okviru turneje treh dežel je bila na zelo visokem nivoju, iz mesta so pod skakalnico vse ljubitelje skokov vozili posebni avtobusi.
Skakalnica je nato zaradi vedno milejših zim, manjšega števila
obiskovalcev in prenosa velikih tekem v Planico počasi začela propadati
in samevati. Razpadajočo skakalnico so dokončno odstranili leta 1993, a
je nekaj njenih sledi še vidnih danes.
Mesto, kjer je bila skakalnica
Pravljica o Pekrski gorci
Bilo je v starodavnih časih, ko se je bogato prebivalstvo
mariborskega mesta prevzelo in začelo živeti prav razuzdano. Bog meščane
opominja, svari; a ker trdovratneži na dobrohotne opomine ostanejo
gluhi in se tudi za ostra svarila ne zmenijo, prepusti stvarnik nebes in
zemlje usodo pohujšanega mesta hudiču. Vladar pekla, da veselja
poskoči; skrbi ga le, da mu kakšna duša ne uide, zato se podviza in
vzleti na Pohorje, ki mu za njegove nakane odlomi vršac.
Bila je
strašna temna noč, bliskalo in grmelo je, kot bi se bližal sodni dan.
Hudič zadene odlomljeni kos gore na svoj hrbet in drvi proti nesrečnemu
mestu, govoreč sam s seboj: »Le hitro, le hitro, da vržem to grudo v
Dravo, preden odbije ura dvanajst; zaprem ji strugo in jo prisilim, da
razlije svoje valove čez zidovje in pokonča vse moje grešne ljubljence.«
Je
prisopihal v dolino, moči so mu jele pojemati in moral si je nekoliko
odpočiti. Ko pa težko breme na tla položi, pristopi k njemu bela, ena
veličastna lepota, in ga vpraša, kaj namerava storiti. Vladar pekla
takoj spozna, da pred njim ne stoji nihče drug kakor sama Mati božja.
Tabo se prestraši nebeške zavetnice, da omamljen obstoji in ne more
spregovoriti. Ko pa med tem odbije ura v mestnem zvoniku dvanajst, hudič
vse pusti in trepetljaje zbeži. Ta opuščena »gruda« je naša »slovenska
Kalvarija«, na katero so pozneje prebivalci s hvaležnim spominom
postavili na čast Materi božji belo cerkvico. Tam na Pohorju pa, kjer je
hudič odtrgal vršac, je od tistega časa tako imenovano Črno jezero. (Vir: Varl, Tomažič, Radovanovič: Mariborske zgodbe).
Viri in literatura (pridobljeni maja 2019):
- http://www.hostelpekarna.eu/infotables/pekrska-gorca,
- Radovanovič, Sašo. 1997. Mariborske zgodbe. Maribor: Kapital 1997 (Maribor: Dravska tiskarna),
- Vid Kmetič: Pri Pohorju sta skakalnice risala Bloudek in Gorišek. Večer, 11.12.2016,
- https://mariborinfo.com/novica/lokalno/se-se-spomnite-mariborske-smucarske-skakalnice/128555.
Viri slikovnega gradiva (pridobljeni maja 2019):
- 1983: https://www.vecer.com/pekre-kraj-kjer-je-doma-komedija-6304798,
- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar