Grad Vurberk, Slovenija

Grad Vurberk stoji na strateško pomembnem griču nad reko Dravo. Danes je grad v slabem stanju, saj sta ohranjena le še renesančni utrdbeni obroč in obzidje s stopli in vhodom z renesančnim portalom, na katerem je še viden vurberški grb s črvom ali zmajem.

Vhod z grbom

Njegov nastanek povezuje ljudsko izročilo z bojem med Kresnikom in bajeslovnim črvom oz. velikansko kačo. Neški zgodovinarji omenjajo viteza, ki je ubil velikega zmaja in postavil grad. Iz teh legend izvira grb vurberških gospodov ter ime gradu in kraja (Wurmberg).

Prvič je bil grad omenjen leta 1238, ko je omenjen njegov graditelj Wigand (Wigandus de Wrmberch). Grad je bil v lasti grofov Hollenburgov ali gospodov Vurberških.

Stopnice do gradu

Med vojno med Otokarjem II. Češkim in Ogri je Vurberk za krajši čas prišel pod Ogre. V 60. letih 13. stoletja naj bi dal kralj Otokar Češki menda grad porušiti. Rudolf Habsburški, nemški kralj, je izkoristil nezadovoljstvo plemstva in v bitki na Moravskem polju leta 1278 Otokarja premagal, tako je Štajerska z drugimi Otokarjevimi deželami prišla pod habsburško oblast. Ptujski gospodje so Vurberk ponovno pozidali. V salzburških rokah je ostal vse do leta 1438, nato pa z dedno pogodbo leta 1441 prešel v posest Friderikove sestre Neže, poročene z Leutoldom Stubenberškim. V posesti Stubenberških je ostal do leta 1616, ko je Jurij Stubenberški prodal gospoščino Filibertu Schranzu pl. Schranzeneggu. 

Sadika potomke Stare trte iz Maribora

Za časa turških vpadov je bil grad postojanka med Krapino in Zgornjo Štajersko, kjer so z vrha hriba s kresovi opozarjali na bližajočega se sovražnika. Leta 1493 so ga napadli Turki, vendar ga nikoli niso mogli zavzeti. Grad je bil dobro opremljen. V grajskem inventarju iz leta 1525 je med drugim natanko popisana njegova obrožitev: v orožarnici so bili oklepi in kar je sodilo zraven, drugo orožje je bilo v mali orožarski izbi, v hišici pred kapelo so bile pripravljene sulice in kopja. Potem se omenjajo še poljske kače (vrsta topov), tri štuke na kolcih, dve bombardi in več kartaun ter ostali topovi s pripadajočim strelivom.

V 16. stoletju so grad preuredili in ga utrdili z renesančnim obzidjem in obrambnim stolpom.

 Lesorezna upodobitev vurberškega gradu iz albuma Südsteiermark iz leta 1925

Leta 1619 jo je pridobil Wolfgang Žiga baron pl. Herberstein, leta 1627 polkovnik baron Johan pl. Wechsler, njegova hči »huda Liza«, pa jo je leta 1639 ponovno prodala Herbersteinom. Pred letom 1677 je bil lastnik Jurij Gunter grof Herberstein. Ta se je spopadel z oboroženi podložniki sosednje čez Dravo ležeče gospoščine Ravno polje in Šentjanž, ki je bilo v lasti grofa Ivana Kristjana Gallerja in Terezije Marije roj. grofice Breuner, ko je po dolgoletnih sporih vdrl na njihovo posest in ubil enega podložnika in dva smrtno ranih. V spopadu so ga podložniki sosednje gospoščine pobili do smrti. Sledil je večletni proces v Gradcu proti šestim kmetom, ki pa na koncu niso bili obsojeni na smrt.

Ko se je Kristina Krescencija pl. Herberstein leta 1715 poročila z grofom Ignacijem Marijo Attemsom, je grad prešel v njihovo posest do leta 1885. Do leta 1907 je bil grad nato v meščanskih rokah, ko so si ga ponovno pridobili Herbersteini.

Med prvo svetovno vojno so bili v gradu nastanjeni poljski in ruski begunci, ki so tam ostali do oktobra 1918. Leta 1923 je oddelek ruskega Rdečega križa v gradu ustanovil sanatorij za zdravljenje pljučnih bolezni. V njem so se najprej zdravili le Rusi, pozneje pa tudi drugi pljučni bolniki.

Med drugo svetovno vojno so Nemci grad preuredili v nacistično politično šolo, februarja 1945 pa so ga zavezniki bombardirali in hudo poškodovali.

 Zračni napad na grad 23. februarja 1945 s strani SAAF 16 squadron; vojaški arhiv Pretoria

V okolici gradu so pred kratkim odkrili energetske točke, sedaj je postavljenih že 31, ki jih obiskuje veliko ljudi za namene zdravljenja. Ustno izročilo pravi, da je med vladavino Herbersteinov grajski zdravnik bolnike obolele na pljučih vsak dan poslal na sprehod po gozdu, ki zarašča grajsko vzpetino. Sprehajati so se morali po določenih poteh, speljanih med drevesi in počivati na odrejenih mestih.

 

V glavnem se danes grad uporablja za prireditve, saj na njegovem dvorišču stoji "amfiteater". V bastiji se nahajajo prostori turističnega društva.  

Prostor za prireditve

Iz starih risb in fotografij je grad možno delno rekonstruirati. Bil naj bi pravokotne oblike z enim okroglim obrambnim stolpom postavljen na živo skalo. V pritličju je bila grajska ječa in upravni prostori, sicer naj bi imel dve nadstropji. V prvem nadstropju je bilo 22 sob, v drugem pa 14. Dvorišče je bilo obdano z arkadami, na eni steni naj bi bila renesančna trifora.

Informativna tabla, na kateri je prikazan razvoj gradu

Sredi dvorišča je bila cisterna in 72 metrov globok vodnjak. Vodo so črpali s pomočjo kolesa na stopala - edinega znanega pri nas in menda prava redkost tudi širše v Evropi. 

Vodnjak na stari fotografiji

Na severo-vzhodnem traktu sta bili vzidani plošči z grbom Stubenberških, na enem izmed dvoriščnih prizidkov pa je bila letnica 1592.

Okrog jedra zgradbe je bil renesančni utrdbeni obroč, obzidje s stolpi, ki je delno ohranjeno še danes. V gradu je bila bogata zbirka starega pohištva, orožja, mučilnega orodja, umetnin in drobne opreme, katerega del je sedaj na Ptujskem gradu, v Gradcu in v Libohovicah na Češkem. 

Legenda o zmaju:

Po slovenski ljudski pripovedki naj bi se v gradu rodil Kresnik. Zaljubil se je v hčer kačje kraljice. V njen dvor se je pritihotapil kot palček, ponoči pa se je spremenil v junaka in ugrabil kraljično. Ko je kačji kralj to izvedel, je za Kresnikom poslal kačjega zmaja. Ta se je ovil okrog vurberškega gradu, da ni mogel nihče niti ven niti noter. Kraljična, ki je bivala v gradu, je bila ujeta. Kresnik, ki se je vrnil na dan svetega Jurija, je v roke vzel meč in se postavil na zmaja. Med njima se je vnel hud boj. Kresnik je naposled zmaja z mečem udaril po glavi, da je ta padel na tla, in ga vrgel v globok studenec, kjer ga je priklenil z debelo verigo. Nato se je poročil s kraljično Vesino in živela sta srečno do konca svojih dni. 

Zanimivosti o gradu:

• v času svojega bega, se je na Vurberk pred Celjskimi grofi zatekla Veronika Deseniška,
• pod vurberško gospodo je do konca 16. stoletja spadalo kar 5 okoliških cerkva, med drugim tudi bazilika na Ptujski gori,
• pod poveljem Sulejmana Veličastnega je mimo Vurberka korakala 140 000 glava vojska,
• Vurberški grad je bil v preteklosti eden od glavnih središč čarovniških procesov na Štajerskem. 

Viri (pridobljeni julija 2019):

- https://www.duplek.si/objava/59906,

- http://vurberk.si/zgodovina.html,  

- http://www.gradovi.net/grad/vurberk_grad,

- https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/grad-vurberk-s-sanatorijem.html,

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Vurberk.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca in julija 2019):

- vodnjak na stari fotografiji: http://www.vurberk.si/arhiv/Grad%20stari/grad%20stari.htm;

- upodobitev na lesorezu: http://www.gradovi.net/grad/data/vurberk/sudsteiermark_vurberk.jpg;

- zračni napad: http://www.gradovi.net/grad/data/vurberk/45_2_23_a.jpg;

- marec 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.