Dvorec Rakičan, Murska Sobota, Slovenija

Skozi naselje Rakičan je bila v preteklosti speljana kraljeva cesta – viaregna. Rakičan se v virih prvič omenja 1322 kot Rekethye in je imel v 17. stol. trške pravice. Po zapisih iz leta 1431 je bila ob cesti zgrajena utrjena srednjeveška postojanka, ki je branila pred turškimi napadi. In tako se je začela zgodba o današnjem dvorcu.

Pogled na dvorec iz zraka

Plemiška rodbina Batthyány, ki je gospodarila s posestjo najdlje, je v 1. pol. 17. stol. grad dodatno utrdila zaradi turške nevarnosti. Po prenehanju turških vpadov so ga temeljito prezidali po baročnem okusu, tako da je iz utrdbe v poznem 17. in 18. stoletju nastal podeželski dvorec, kakršnega poznamo danes. V 17. stoletju se je utrdba spremenila v gospodarsko in trgovsko središče. Največ se je trgovalo z vini, uvažali pa so tudi sadje, kristal, tekstil in drugo blago iz Italije. V tem času so grad še dodatno utrdili, izvedene so bile številne temeljne prezidave, počasi pa je tudi dobival podobo podeželskega baročnega dvorca, ki se je ohranila do današnjih dni.

Prenovljeni del dvorca

Življenje v dvorcu je bilo pestro, grofje so živeli v vzhodnem traktu, s katerimi je živela tudi služinčad. Konec 19. stoletja je bila lastnica dvorca  grofična Georgina Batthany, ki se je proti koncu 20. stoletja poročila z avstrijskim grofom Saint Julienom Wallseejem. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, Helena in Albert, ki sta po materini smrti podedovala vsak polovico posestva. Helena je že zelo mlada ovdovela, odšla v samostan in postala redovnica. Albert se je poročil z grofico Rose – Marie Wartemburg iz bližine Salzburga. Po Albertovi smrti je grofica Helena podedovala njegov delež. Ker je stalno prebivala v Avstriji, so posestvo upravljali oskrbniki. Starejši ljudje se po pripovedovanju svojih prednikov spomnijo značaja lastnikov dvorca, še posebej grofice Batthany, ki naj bi bila dobra gospa. Vsak dan je peš hodila k maši v Mursko Soboto; leta 1880 je dala v grajski park zgraditi kapelico. Grof je bil akademski slikar, ukvarjal pa se je tudi s čarovništvom. Del čarovnije je še vedno ostal v dvorcu, saj naj bi se dobri duh še dandanes prikazoval izbranim. Po smrti grofice se je družina preselila v grad Wartenburg pri Salzburgu. V Rakičan so prihajali ob božiču in ostajali po dva tedna. Znano je, da so ob prihodu vedno obdarili otroke tistih ljudi, ki so delali na posestvu. Na posestvu je še danes hlev s 15 konji.

Propadajoča kapelica v parku leta 2018

Dvorec je imel poleg bivalnega dela še 1200 hektarjev zemljišča – gozdove in obdelovalne površine ter grajski park v obsegu približno 10 hektarjev. Park še danes vsebuje kar nekaj pomembnih drevesnih vrst, med najpomembnejšimi sta črni oreh, ki so ga včasih uporabljali za izdelovanje puškinih kopit, ter tulipanovec. Obseg parka se giblje okrog 10 hektarjev, krasijo pa ga edinstvene vrste dreves, med katerimi sta najpomembnejša tulipanovec in črni oreh, ki so ga nekoč uporabljali za izdelovanje puškinih kopit. V parku še danes prebivajo tudi divji zajci, ki so jih zaradi njihove velikosti poimenovali kar »kenguru zajci«. Skozi park vodi tudi učna pot, ki se konča pri kapelici in grobnici, ki sta bili zgrajeni leta 1880.

Dvorec leta 1982

Po vojni je bil v dvorcu dom starejših občanov. Po prevzemu Konjeniškega kluba Rakičan se je leta 1980 pričela obnova parka, 1990 pa prenova strehe dvorca.    

 Še neobnovljeni del dvorca leta 2018

V  gradu Rakičan  ima  danes svoj  sedež  Raziskovalno izobraževalno središče, RIS Dvorec Rakičan, ki ponuja številne izobraževalne dogodke, in Konjeniški klub Rakičan. Možna je ježa konj ali ponijev, šola jahanja ali vožnja s kočijo.

Park okoli dvorca, v njem so tudi otroška igrala

Viri in literatura (pridobljeni aprila 2019):

-  https://www.ris-dr.si/go/540/311/VODEN_OGLED_DVORCA_IN_GRAJSKEGA_PARKA
- https://www.ris-dr.si/go/488/293/TURIZEM

- https://www.ris-dr.si/go/488/293/TURIZEM
- http://www.zkts-ms.si/turizem/dvorec-rakican

- http://murska-sobota.si/sites/default/files/datoteke/MURSKA%20SOBOTA%20-%20KATALOG%20SPLET%20SLO.pdf  

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni oktobra 2018 in aprila 2019):

- dvorec leta 1982: Ivan Stopar: Grajske stavbe v Vzhodni Sloveniji, 2. knjiga, Založba park, Ljubljana 1991, str. 113,

- pogled iz zraka: http://geopedia.si/#T105_F1173:50372_x591952.75_y167695.5_s18_b2,

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv. 

Grad Hompoš, Pivola, Slovenija

Grad Hompoš (tudi Pohorski dvor) je grad v vasi Pivola blizu Maribora. 

 Prenovljen grad Hompoš

Hompoš je bil prvotni sedež podravskega mejnega grofa. Verjetno je bil grad pozidan že v 11. stoletju, čeprav je prvič omenjen v 12. stoletju. Leta 1323 je Reinprecht Mariborski s privoljenjem kralja Friderika in njegovih bratov zapisal svojemu sinu Otonu polovico zgornjega dela gradu Hompoš, kjer je stal stolp, drugo polovico, ki je imela tudi svojo kapelo, pa je podaril svoji ženi Luciji in sinu Juriju. 

Leta 1348 so postali z zamenjavo gospostev lastniki Walseeji; ko pa so leta 1352 ti delili posest, je Hompoš dobil Friderik Ptujski. V njihovi lasti je grad ostal do srede 15. stoletja, ko so izumrli. Za njimi so Hompoš dedovali Stubenbergi, ki so si bili s Ptujskimi v sorodstvu. Ti so ga imeli do leta 1636, ko je umrl Franz Stubenberški.

Leta 1635 so ga zavzeli in oplenili uporni kmetje.

Leta 1645 je prišel v roke ritmojstru Sigismundu Sulzburškemu. Za njim so tukaj gospodarile rodbine Walters, Conti, Haidt, Curti, Scalda-Sole, potlej graške dominikanke, na koncu 18. stoletja pa grofje Attemsi. 

Grad Hompoš na Vischerjevi topografiji iz leta 1681

Med letoma 1846 in 1877 je bil grad v lasti Alojza plemenitega Feyrerja, potlej pa sta grad kupila zakonca grof Anton de Nugent-Pallavicini y Centurioni in grofica Marija Terezija, rojena baronica van Durr. Ob ločitvi je dvor ostal v rokah grofa Antona, ki ga je prodal zadnji plemiški rodbini na tem gradu - Pacher von Theinburg, ki ga je imela do nacionalizacije. Po vojni je bil v gradu sanatorij za pljučne bolnike, potlej psihiatrična bolnišnica. 

 Grad Hompoš pred in po prenovi

V letu 2008 je v njem Mariborska univerza odprla nove prostore fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede.

 Čudovita okolica okoli gradu z parkom

Dvonadstropna stavba z obzidanem dvoriščem je bila prva srednjeveška zasnova gradu. V 17. stoletju so ga povečali, mu pozneje prizidali trakt, nasprotni pa pomožno poslopje. Pozneje so grad še povečali po podkvasti dvoriščni liniji, končno pa je bil prizidan v drugi polovici 19. stoletja, ko mu je bil dodan stolp na severni strani. Leta 1945 je bila notranjost predelana. V sklop celotne podobe gradu je sodil tudi grajski park. Danes je grad razsežna, razpotegnjena, delno podkletena dvonadstropna stavba. Jedro njegove zasnove je v južnem traktu, ki je še zidan iz kamna, medtem, ko sta vzhodni in zahodni trakt opečna. Južni trakt ima na zunanjščini kamnitne okenske okvire, na dvoriščni strani pa stebriščne arkade. Stavba je popolnoma modernizirana.

Viri in literatura (pridobljeni aprila 2019):

- https://visit-hoceslivnica.si/objava/60034,

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Hompo%C5%A1,

- https://gradovislovenije.si/project/grad-hompos/.

Viri za slikovno gradivo (pridobljeni marca 2019):

- Vischerjeva topografija 1681: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Hompo%C5%A1#/media/File:Vischer_-_Topographia_Ducatus_Stiria_-_163_Haus_am_Bacher_-_Hompos.jpg;

- grad pred prenovo: http://www.fkbv.um.si/index.php/o-fakulteti/zgodovina/novi-prostori-fkbv-v-gradu-hompos,

-  2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Dvorec Frajštajn - Dvorec Spodnja Polskava, Slovenija

Dvorec Spodnja Polskava (Freistein), ki stoji na robu istoimenskega naselja, je nastal iz prvotnega dvora plemiške rodbine Regall iz Rač. Leta 1559 je Janez Regall kupil dvor in kmetije pri Selah in okoli leta 1570 namesto požganega Rosenbergerhofa  zgradil dvorec Frajštajn. 

Mogočno drevo ob dvorcu

Leta 1603 so ga kupili gospodje Stubenbergi, nato so bili lastniki grofje Dietrichsteini.

Leta 1635 so dvorec oplenili in požgali uporni kmetje. 

Dvorec Frajštajn na Vischerjevem bakrorezu iz okoli leta 1681

Od leta 1679 do 1872 so bile njegove lastnice studeniške dominikanke. Ko jwe bil samostan Studenice opuščen, je posest Frajštajn prešla v last verskega sklada. 

Njegovi lastniki so leta 1828 postali grofje Brandis in leta 1904 grof Batthyany. Med obema vojnama je dvorec posedovala rodbina Ausch, kasneje pa so bila v njem stanovanja. 

 Danes je dvorec prazen

Danes je dvorec prazen. Utrjenih sestavin s stolpi, obzidjem in gospodarskimi objekti, ki jih kaže Vischerjev bakrorez iz leta 1681, ni več.

         Vhod v dvorec in poslopja ob njem

Viri (pridobljeni aprila 2019):

- http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/stajerska/f-8/frajstajn2.php;

- https://gradovislovenije.si/project/dvorec-freistein/;

- Ivan Stopar: Grajske stavbe v Vzhodni Sloveniji, 2. knjiga. Založba park, 1991, str. 22-24.

Viri slikovnega gradiva (pridobljenega aprila 2019):

- Vischerjev bakrorez: 
Ivan Stopar: Grajske stavbe v Vzhodni Sloveniji, 2. knjiga. Založba park, 1991, str. 23;

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Gradič Sulkowski - Dvorec Bresternica, Slovenija

Plemiška rodbina Sułkowsky je ena izmed najbolj znanih poljskih plemiških družin. Priimek obstaja v različ nih verzijah: Sułkowsky, Sułkowski, Sulkowsky, Sulkowski.

                                            Grad pred 2. svetovno vojno...

                                                         ... in danes

Gradič Sulkowsky (grad Bresternica) je bil njihov letni dvorec in še danes stoji na vznožju Brestrniškega vrha. Gre za enonadstropno stavbo s parkom. Nastanek gradiča po Registru nepremičnin kulturne dediščine datira v 16. stoletje.

Grad so  po letu 1945 preuredili v več zasebnih stanovanj. V enem izmed njih sta prebivala tudi zakonca Anton Paul in Elza Sułkowsky. Kasneje so nekaj stanovanj izpraznili in v njih uredili podružnično osnovno šolo Kamnica (do 3. razreda). 

 Del objekta, v katerem je bila včasih šola

Danes je grad zapuščen.

 Grad danes na žalost propada

Dvesto metrov severno nad gradičem je med drevesi skrita kapela, ki je v zasebni lasti. V njej naj bi bili posmrtni ostanki plemiške družine (Stanislav Sulkowsky, žena Paula Marenzi ter njun najmlajši sin Anton Marija Pavel).

Viri (pridobljeni aprila 2019):

- Mojca Rjavec (2012): Plemiška rodbina Sulkowsky (https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/diplomske/Rjavec-Mojca.pdf);

- http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=6280;

- https://gradovislovenije.si/project/gradic-sulkowsky/. 

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni aprila 2019):

- grad pred 2. svetovno vojno: https://www.pbase.com/image/163040556;

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Dvorec Beltinci, Slovenija

Dvorec Beltinci leži v naselju Beltinci. Samo naselje je prvič omenjeno že leta 1322 kot Belethfalua. Po legendi je bila v vasi zelo lepa kobila, ki jo je pastir vsakič česal z glavnikom. In po tej Beli, kot so klicali kobilo, se je vas začela imenovati Belotinci. 

 Pogled na dvorec iz parka

Beltinska graščina, ki se izrecno omenja v Bánffyjevem dnevniku iz leta 1532, je najverjetneje nastala v 15. stoletju. Za zgodnejši nastanek srednjeveške utrdbe ni oprijemljivih dokazov, čeprav je verjetno, da je v Beltincih že prej stal neki dvor oziroma utrjeno gradišče. 

Nastanek graščine se postavlja v čas rodovine Haholdov (Bánffyjev), ni pa izključeno, da je pri tem še prej svojo vlogo odigrala tudi rodovina Jura. Bánffyje, ki zaznamujejo srednjeveško in renesančno obdobje beltinskega gradu, je najprej nasledil Franc Nádasdy, ki si je graščino pridobil z darilno listino Ferdinanda III. še pred sredo 17. stoletja, kar potrjuje tudi pogodba z Eszterházyji iz leta 1649. Ker pa je bil Franc Nádasdy zaradi sodelovanja v zaroti Zrinskih in Frankopanov obglavljen, so tudi potomci izgubili dedne pravice do beltinske posesti, zato je posest prešla na győrskega škofa, poznejšega ostrogonskega nadškofa Jurija Széchényja (umrl 1695). V njegovem času je beltinsko gospostvo postalo samostojno in bilo odtegnjeno od lendavskega fevda, kar je po svoje omogočalo relativno trdnejši razcvet kraja in hkrati večalo moč njegovega lastnika. 

 Dvorec leta 1686

Za rodbino Széchény je posest prešla v grofovsko rodbino Ebergény in potem Csaky; v 19. stoletju pa so beltinski grad in posestvo posedovale rodbine Gyika, Sina, Wimpffen in kot zadnja rodbina Zichy. V posesti Marije Ifigenije Zichy (1883-1977), poslednje beltinske grofice, je beltinski grad ostal vse do leta 1945, nakar so jo razlastili, dvorec pa do kraja oplenili. Iz njega so odnesli vse vrednejše predmete, od pohištva do številnih umetnin in dragocenega drobnega inventarja.

 Dvorec danes

Danes je dvorec v fazi prenove. V obnovljenih prostorih je restavracija, poročna dvorana, odvijajo se srečanja, različne prireditve in priložnostne razstave. Ohranjena je še graščinska shramba za žito. Izvirno je grad obdajalo obzidje s štirimi stolpi in vodnim jarkom. Posebna zanimivost beltinškega gradu so obokani podzemni rovi. En rov povezuje grad Beltinci s cerkvijo sv. Ladislava, drugi pa z grajsko kaščo z vzhodnimi vrati iz leta 1754.

 Dvorec leta 1964 in 2018

Dvorec obdaja čudovit, baročno zasnovani park z lepimi domačimi vrstami drevja in mnogimi eksoti, ki je v preteklosti obsegal okrog 14 ha zemljišča. Na tej površini je bilo zasajenih okrog 1600 dreves, med njimi okrog 800 eksotov. Nekatere od njih še danes najdemo v parku.

 V parku

Viri (pridobljeni aprila 2019):

- https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/grad-beltinci.html;

- https://kraji.eu/slovenija/beltinci_grad_beltinci/slo; 

- https://www.beltinci.si/objava/63402.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni oktobra 2018 in aprila 2019):

- 1686: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/grad-beltinci.html; 

- 1964: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/beltinski-grad-2.html;

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv. 

Dvorec Štatenberg, Slovenija

Ponekod omenjajo dvorec kot grad, kar pa je zmotno poimenovanje, saj je nekoč v naselju Stari grad pri Makolah dejansko stal tudi grad Štatenberg, ki je sedaj že povsem v razvalinah. 

 Grad Štatenberg, ki je danes v razvalinah

 
Grad je že sredi 13. stoletja stal v kraju Stari Grad. Stari grad Štatenberg je prvič omenjen leta 1250 kot castrum Stetenburch, ki so ga pozidali deželnoknežji fevdniki, sicer krški vazali vitezi Rogaški. Po izumrtju Rogaških leta 1299 so se skozi stoletja menjevali različni lastniki gradu, med drugim tudi grofje Celjski, Viljem Tattenbach in Francu Tahy (glavni krivec za veliki slovensko-hrvaški kmečki upor leta 1573).

Dvorišče dvorca nekoč in danes 

V poznem 17. stoletju so bili lastniki štatenberške gospoščine grofje Attemsi. Attemsi so bili predvsem v času baroka ena najvplivnejših plemiških rodbin na Štajerskem. Rodbina izvira iz Furlanije, njihov rod pa se je začel razvijati v drugi polovici 12. stoletja, na gradu Attimis pri Čedadu, slikovitem mestu v severni Italiji, ob reki Nadiži. Opravljali so pomembne službe na habsburškem dvoru in bili leta 1630 povzdignjeni v državne grofe Svetega rimskega cesarstva. 

 Vhod v dvorec

Grof Dizma Attems se je odločil odločili zapustiti grad nad Makolami in se preseliti v dolino. Izbrali so si zložno razgledno vzpetino v bližini in tam pozidali svoj novi dvorec kot svojo poletno rezidenco. Dvorec je dal med letoma 1720-1740 italijanskemu arhitektu Camesiniju. Camesini je oblikoval štiri krila okoli kvadratnega notranjega dvorišča, parkovne površine in vodnjak, ki pa ni ohranjen. Dvorec je še posebno znan po freskah in štukaturah v Viteški dvorani in elegantnih salonih, ki se nahajajo levo (pet salonov) in desno (Poročna dvorana in Galerija) od Viteške dvorane. V petih stranskih sobah so upodobljeni razni mitološki prizori, razvrščeni v osrednjih slikah in po štirih kartušah, tako da je skupno upodobljenih 25 prizorov. Alegorije na stropu dvorane, obrobljene s štukaturami, ponazarjajo antično mitologijo: Znanost in Umetnost pod okriljem Miru ter štiri elemente: zrak, zemljo, vodo in ogenj, ki so nasploh znani kot nek zaščitni znak Attemsov. Baročne freske je naslikal Joannecky, ime mojstra, ki je naredil štukature, pa ni znano.
 

 Ribnik pri dvorcu

V stranskih prostorih je nekaj kvalitetnih peči in delov prezentirane opreme. V zahodnem stavbnem traktu je baročna kapela, oltar zanjo pa je izdelal Martin Baselij. Okoli dvorca je bil urejen vrt v baročnem slogu, kasneje pa so površine preuredili v angleškem krajinskem slogu, zasnova pa je delno ohranjena še danes. Severna dostopna pot je obsajena s kostanjevim drevoredom. Širše območje parka je zasajeno z domačimi in tujerodnimi drevesi, med katerimi izstopa orjaška duglazija (iglavec uvožen iz Severne Amerike). Med njimi so speljane vijugaste poti, območje parka pa prehaja na zahodu v gozd, kjer je več ribnikov. 

                                                               Dvorec danes

Za Attemsi se je na gradu zvrstilo mnogo plemiških družin in posameznikov. Leta 1809 je postal njegov lastnik Franc Ludovik Blagotišek pl. Kaiserfeld, sledili so mu Jožef pl. Kaiserfeld, Klavdij Ritter pl. Pittoni-Dannenfeld, Ferdinand knez Lobkowitz, potlej Žiga Conrad, dr. Pius pl. Buchau, po letu 1849 Gustav Konradi in drugi. Leta 1910 je del dvorca pogorel, a so ga lastniki, razen kapele, obnovili. 

 Dvorec okoli leta 1830

Po prvi svetovni vojni so dvorec posodobili, v njem pa uredili prestižno letovišče, ki so ga obiskovali gosti iz vse Evrope. Baročni dvorec z angleškim parkom, sprehajalnimi potmi in izbranim rastlinjem je bil turistično zanimiv vse do začetka druge svetovne vojne. Imel je tudi urejen gozd s tremi ribniki, kjer se je dalo kopati, ribariti, čolnariti in drugo.

Kapela pred obnovo in danes

Po drugi svetovni vojni dvorec nekaj časa ni deloval, v osemdesetih letih pa so slednjega obnovili in na novo opremili ter tako znova zagnali samo delovanje. Danes je dvorec v lasti podjetja Impol iz Slovenske Bistrice, njegov najemnik pa je trenutno g. Piškur. 

Prebivalka gradu, pavica Čopka

V ljudskem izročilu se je ohranila malo znana zgodba, povezana z nastankom dvorca. Ko je bil grof Dizma Attems še deček, ga je nekoč ugrabila roparska tolpa, ki jo je vodila divja Špelka. Stari grof ga je s svojimi iskal, tolovaje pobil in končno Špeli otel otroka. Ko je Dizma odrasel, je odročni sivi grad zapustil in si zbral daleč proč, v ravnici ob Dravinji, prostor za svojo novo rezidenco.

Viri (pridobljeni aprila 2019):

- http://www.gradovi.net/grad/statenberg_dvorec;

- http://www.dvorecstatenberg.si/dvorec.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca 2019):

- grad Štatenberg: https://gradovislovenije.si/project/grad-statenberg/;

- dvorišče nekoč: Adolf Wagner, dvorišče dvorca Štatenberg; Ksilografija iz reprezentančne serije Österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, zvezek Steiermark;

- 1830: http://www.gradovi.net/grad/data/statenberg/kaiser_statenberg.jpg; 

- kapela pred obnovo: slika v dvorcu;

- pogled iz zraka: http://www.geopedia.si/#T105_x552310_y131441.75_s18_b2;

- 2019:  Nataša Šafhalter Đukić (osebni arhiv).