Dvorec Trakoščan, Hrvaška

Dvorec je nastal v 13. stoletju, a ne v tem obsegu. V začetku je bil samo kot trdnjava v obrambnem sestavu severozahodne Hrvaške za nadzorovanje trgovske poti od Ptuja proti Bednjanski dolini. 

Po legendi je Trakoščan svoje ime dobil po stari utrdbi iz časa antike (arx Thacorum), druga legenda pa govori, da je Trakoščan dobil ime po vitezih Drachenstein, ki so v zgodnjem srednjem veku gospodarili tem krajem. 

Amfiteater v parku

 

Samo ime Trakoščan se prvič omenja v zgodovinskih zapisih in dokumentih iz leta 1334. Gospodarji utrdbe v prvih stoletjih niso znani, je pa znano, da so njeni lastniki bili grofje Celjski, ki so gospodarili in posedovali posesti po celotni Zagorski kneževini. Po njihovem izumrtju Trakošćan deli usodo mnogih njihovih gradov in posesti, ki menjujejo razne lastnike. V tej delitvi je dvorec Trakoščan najprej pripadal vojskovodji Janu Vitovcu, potem hrvaškemu banu Ivanišu Korvinu, ki pa ga je podaril svojemu podbanu Ivanu Gyulayu. Njegova družina ima v posesti dvorec skozi tri generacije vse do leta 1566, ko umre njihov zadnji potomec in lastništvo prevzame država.

 Pogled na grad s strani ceste

Cesar svetega rimskega cesarstva in hrvaško-ogrski kralj Maximilijan II. je za posebne zasluge posest Trakoščan leta 1584 dodelil vplivni hrvaški rodbini Drašković oziroma hrvaškemu teologu, državniku in kardinalu Juraju Draškoviću II. (1525 – 1587). Leta 1592 ga v času naslednika rodbine Ivana II. Draškovića (plošča z grbom in napisom na zahodnem stolpu) znatno obnovijo in dodatno dogradijo zahodni obrambni stolp. Omenjen stolp dvorcu da pomembno vlogo pri obrambi z ognjenim orožjem. V tem času dodajo tudi nadstropje, zvišajo osrednji stolp in na novo zastavijo notranje dvorišče z arkadami. Dvorec Trakoščan pri tem dobi osnovne gabarite, ki so vidni še danes, o tem pa priča najstarejši ohranjen prikaz iz leta 1667.

 Pod dvorcem se nahaja umetno jezero

V sporu Gašparja Draškovića mlajšega in njegovega zeta Nikole Zrinskega v prvi polovici 17. stoletja je dvorec delno porušen, zato se družina Drašković preseli v obnovljeni in razširjeni dvorec Klenovik pri Varaždinu. Kljub temu v svojem imenu ohranijo ime Trakoščanski, dvorec pa utrdijo za vojaške potrebe. V 18. stoletju je dvorec večinoma zapuščen ter je videti, da družina Drašković v njem sploh ne biva. Zanj se ponovno začnejo zanimati koncem 18. stoletja in v začetku 19. stoletja, ko obrambnim stolpom dodajo krone oziroma nadzidke s strelnimi linami, osrednjemu stolpu pa ločeno razgledno teraso. Dodatno še ojačijo obzidje in dodajo pas obrambnih objektov in obrambnih stolpov na vznožju dvorca. 

Pogled na dvorec s strani jezera

Sredi 19. stoletja oziroma med leti 1850 – 1860 se rodbina Draškovič oziroma podmaršal Juraj Drašković odloči za ponovno temeljitejšo obnovo dvorca. Obnovijo in spremenijo ga v svoj reprezentančni oziroma rezidenčni dvorec v duhu novega časa romantike in vrnitve k naravi ter družinski tradiciji. Obnova je potekala torej v duhu romantizma v neogotskem stilu, istočasno pa okolico dvorca pretvorijo v romantični gozdni park z redkimi drevesnimi vrstami in grmovnicami ter sprehajalnimi potmi ter vrtnimi lopami. Prav tako uredijo dodatne poti ob umetnem jezeru. Pri obnovi so bili poudarjeni vsi pomembni elementi obnove, posebej pa vhod skozi vzhodni obrambni stolp z mostom in grbom Drašković-Malatinski iz 18. stoletja. Rodbina Drašković ima dvorec in okoliške posesti v lasti (v njem pogosto bivajo) vse do leta 1944, ko se preselijo v Avstrijo. Hitro za tem je dvorec nacionaliziran, od leta 1953 pa je v njem muzej z bogato stalno zgodovinsko zbirko.

V samem dvorcu se je možno sprehoditi čez prostore v štirih nadstropjih (knjižnica, molilnica, kuhinja, viteška dvorana, dnevne sobe, spalnice, atelje Juliane Erdody in orožarna). V prostorih je razstavljeno do potankosti obdelano pohištvo, slike, knjige, orožja in drugi predmeti.

Ob dvorcu stoji v sklopu parka tudi znamenita baročna kapelica sv. Križa iz 18. stoletja (1754), ki jo je dala zgraditi Suzana Malatinski, soproga Josipa Kazimira Draškovića. Kljub njeni majhnosti je posebno mikavna njena notranjost, ki vsebuje vse elemente kakšne večje in mogočnejše cerkve. Tako ima povišan prostor za zbor z orglami, prižnico, spovednico in klop z dvignjeno katedro in oltarjem. Zunanjost cerkvice je enostavna, le na zvoniku so opazne dekoracije v stilu baročnega klasicizma. Nekoč so v kapelici maševali le ob velikih verskih praznikih, danes pa ob nedeljskih mašah še opravljajo zelo popularne obrede »trakoščanskih porok«.

 Kapelica v parku

Pod gradom se vije umetno jezero, okoli katerega je urejena sprehajalna učna pot Pot vil z 20 učnimi točkami, s katerimi boste odkrili naravno vrednost park gozda Trakošćan in okolice. Pot okoli jezera je dolga 5 km, ob njej pa so opisane poučne značilnosti rastja in živalstva. Po jezeru se lahko tudi zapeljete s pedolinom.

 Po jezeru se lahko tudi vozite (z izposojenim pedolinom)

Viri (pridobljeno novembra 2018):

- https://mojsvet.info/trakoscan-eden-od-najatraktivnejsih-dvorcev-hrvaske/;

- https://narod.hr/kultura/dvorac-trakoscan-ponos-hrvatskog-zagorja.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeno oktobra 2018):

- 1869: info tabla v parku;

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

1. november

Praznik ima v Sloveniji različna poimenovanja (glede na zgodovinsko obdobje):

- vsi sveti,

- dan spomina na mrtve, 

- dan mrtvih.

V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet. Člani moških družb so jih našemljeni poosebljali. 

November je bil za Kelte začetek novega leta oziroma začetek zimskega obdobja, saj se je leto nekoč delilo le na zimsko in poletno obdobje. Imenovali so ga Samhain (“konec poletja”). To je bil čas, ko naj bi se na zemljo vračali demoni, podzemni bogovi in duhovi umrlih.. Za mrtve so pekli kolače ter delili jabolka in orehe.

Pogani so mrtve delili na dobre in hudobne. Zadnje je bilo potrebno pomiriti in odvrniti stran od doma, da ljudem nebi škodili, prve pa so privabljali domov, da so se lahko udeležili pomembnih letnih praznikov, doma so jih pogostili, od njih pa so v zahvalo za ta dejanja pričakovali pomoč in zaščito. Kitajci pa so jih lepo pozdravili in jih odpravili na pot s svetilkami, da bi lažje našli nazaj.

Po zahodni krščanski tradiciji je prvi november praznik vseh svetih, ki velja za praznik zmagoslavja in veselja, saj časti spomin na življenje vseh znanih in neznanih svetnikov. Drugi november je praznik vseh rajnih oziroma vernih duš, ki počasti spomin na umrle, na njihove duše, ki so v vicah. Izvori tega praznovanja sežejo v oddaljeno preteklost. Že v drugi polovici tretjega stoletja je Cerkev uvedla javno čaščenje spomina na mučence in pozneje na svetnike. Kot posledica naraščajočega števila teh vsak izmed njih ni mogel prejeti svojega godovnega dne, zato je Cerkev uvedla posebni spominski dan za vse. Na začetku sedmega stoletja naj bi bil to 13. maj, medtem ko je leta 835 to postal 1. november. Spomin na verne duše, torej 2. november, se je začel cerkveno praznovati ob koncu prvega tisočletja, sčasoma pa je prekril praznik vseh svetnikov zaradi sorodnih verovanj in navad. S praznikoma vseh svetih in vseh vernih duš naj bi se prekrile poganske predstave o vračanju duš pokojnikov. Na ta način je kult svetnikov prekril nekdanji kult mrtvih. 

Na prehodu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem ter vse do prve polovice slednjega je bil pred prvim novembrom zapovedan post, na sam praznik sta bila prepovedana delo in zabava. Značilno je bilo, da so ljudje čez noč nastavljali hrano in pijačo za vračajoče se duše pokojnih, pripravili so jim ležišče ob ognju ter puščali prižgano svetilko. Po domovih, pred cerkvami in na pokopališčih ter drugje so revnim ljudem delili posebne kruhke, v zahvalo za katere naj bi ti molili za duše rajnih. Za ta dan je bilo tudi značilno, da so ljudje prerokovali o življenju in smrti. Grobove so okrasili z mahom, cvetjem in rožami. Kasneje se je pojavil razkorak med tovrstnimi šegami in navadami v mestih in na podeželju. Prebivalci mest so začeli na grobove nositi posušeno in plastično cvetje ter nagrobne košarice, kar je značilno tudi danes.

Po prvi svetovni vojni so vojaška pokopališča postala romarski kraji, ki so postali del nacionalne kulture. Po drugi svetovni vojni se je tovrstni kolektivni odnos do žrtev vojne še dodatno razmahnil. V socialističnem obdobju je postalo vprašanje odnosa do smrti podlaga za obstoj religije. Tedaj so bile z uvedbo dneva mrtvih vpeljane javne in množične žalne slovesnosti ob grobovih in spomenikih padlim borcem in žrtvam druge svetovne vojne, kar je kazalo na prvine civilne religije. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil večji del spomina ob dnevu mrtvih posvečen padlim partizanom, medtem ko je od devetdesetih let dalje del tega spomina posvečen žrtvam povojnih pobojev.
Pred drugo svetovno vojno je bilo krašenje grobov, predvsem v smislu cvetja in rož, veliko skromnejše kot kasneje.

Prvi november poznamo kot dan spomina na mrtve od leta 1991, ko je bil priznan kot uradni državni praznik in dela prost dan z Zakonom o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji.

Pri praznovanju dneva spomina na mrtve gre za cel spekter šeg in navad, ki predstavljajo del materialne kulture; urejanje grobov pred praznikom (čiščenje, sajenje rastlin ob nagrobnem kamnu, obnavljanje le-tega itd.), krašenje grobov (s cvetjem, svežim, suhim ali umetnim, z nagrobnimi košaricami itd.), prižiganje sveč; in tudi duhovne in socialne kulture, kar se odseva na nivoju družinske, cerkvene in družbene sfere. Z obiskovanjem pokopališč ljudje vzpostavljajo stike z znanci, prijatelji, sorodniki idr.

V evangeličanski cerkvi posebnih bogoslužij 1. novembra ni, se pa spominjajo pokojnih in na pokopališča odnesejo sveče in rože.

V pravoslavni cerkvi 1. novembra ne praznujejo, saj so spominu na mrtve namenjene štiri sobote v letu, ki se imenujejo zadušnice. Na grobove ne prinašajo rož, pač pa jih okadijo s kadilom. 

Tudi muslimani ne praznujejo 1. novembra, saj se pokojnih spominjajo ob dnevih bajrama oz. zadnji dan meseca ramazana, ko se odpravijo na pokopališča in molijo.

Šege in navade:

- 1. novembra zvečer, ob cerkvenem zvonjenju, bi se naj vračale duše iz vic. Do zvonjenja naslednjega dne so bile rešene trpljenja. Z zvonjenjem naj bi budili rajne.

- Na kmetih so pri nas na ta dan molili rožni venec in imeli zelo strog post, vse z  namenom, da bi bile duše pokojnih rešene trpljenja.

- Nekateri so gledali plamene sveč na grobovih in verjeli, da če sveča mirno gori, je duša rajnkega že v nebesih, če pa plamen nemirno plapola, je še v vicah.

- Povsod po Sloveniji pa je bila v navadi pogostitev vernih duš, ko so jim ljudje na predvečer vseh svetih na mizi puščali jedi in pijačo. Na slovenskem se je še ponekod ohranila šega, da gospodinje spečejo hlebčke (prešice, vahtiči, krapci) iz različnih vrst moke in jih delijo revežem ob pokopaliških vratih ali pred cerkvijo.

- Menili so, da na ta dan duše rajnih sedijo na grobovih in gledajo, kdo jih obišče. Ponekod so kadili z brinjem, češ da ta dim vernim dušam dobro dene.. Na večer pred vernimi dušami so na mizo postavili blagoslovljeno vodo in hleb kruha, v goricah še vino in prižgali svetilko, napolnjeno z oljem. Z blagoslovljeno vodo so se duše ohladile, z oljem so si namazale pekoče rane, lučka jim je osvetlila zatemnjene oči, s kruhom iz domačega žita pa so se okrepčali. Pravili so, da so jih že slišali, ko so prišle; stokale so, ihtele in trkale ali pa so se pojavile kot pojoč plamen v peče. 

Praznik po svetu:

V Mehiki je praznik razdeljen na dva dneva, s tem da je 1. 11. dan vseh svetih ( Dia de todos los Santos ) in 2. 11. dan mrtvih ( Dia de los Muertos ). Takrat se v Mehiki zbere družina in ponavadi kar na grobovih praznujejo v spomin na svoje pokojne potomce in svetnike, ki jih varujejo. Praznik velja za največjega v Mehiki, saj se v njegovem praznovanju meša krščanstvo s predkolumbovskimi običaji (olmeškimi, azteškimi, majevskimi …).

Na območjih z večjim številom mesticev ali indijancev je prvi znanilec prihajajočega praznika lokalni semenj, kjer se v dneh pred praznikom na veliko kupuje cvetje, predvsem krizanteme. Z njim na predvečer praznika posujejo grob, katerega prej okopljejo. Na tako olepšanem grobu mnogo družin prebije dan in noč, se spominja pokojnih, zabava, je in pije. Na grob vselej prinesejo veliko hrane, seveda da nahranijo tudi duha pokojnega, ki naj bi na ta dan obiskal živeče. Na grob pokojnih otrok prinesejo igrače, na grob pokojnih odraslih pa tekilo ali mezcal. Med bolj pogoste prvonovembrske jedi sodita pan de muerte (kruh mrtvih) in seveda marcipanova lobanja. Lobanja oziroma okostnjak ( La Muerte ) je vezni člen med današnjim krščanskih praznovanjem tega praznika in predkolumbovskimi običaji.

Dela prost dan tudi v vseh naših sosednjih državah, v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji in na Madžarskem, kjer se imenuje vsi sveti. 

V Nemčiji je 1. november praznik vseh svetih in dela prost dan v zveznih deželah Baden - Württemberg, Bavarska, Severno Porenje - Vestfalija, Porenje - Pfalška in Posarje, prosti dan je tudi v nekaterih delih Švice. Med druge evropske države, ki imajo tega dne dela prost dan, spadajo še Belgija, Francija, Liechtenstein, Poljska, Španija, Litva, Luksemburg, Monako in Slovaška.

Zunaj Evrope je 1. november nacionalni praznik v Čilu, Boliviji, Gvatemali, Peruju in na Filipinih. V El Salvadorju je nacionalni praznik vseh svetih 2. novembra, v Kolumbiji pa 4. novembra. V Braziliji, Ekvadorju in Venezueli je 2. novembra nacionalni praznik vernih duš.

Viri (pridobljeni novembra 2018):

- https://www.prlekija-on.net/lokalno/2064/1-november-dan-spomina-na-mrtve.html;

- https://www.rtvslo.si/slovenija/1-november-dan-ki-velja-za-praznik-zmagoslavja-in-veselja/269402; 

- https://www.zurnal24.si/svet/vesel-dan-mrtvih-59149;

- https://www.skavt.net/okoli-nas/1-november-praznik-vseh-svetih.

Dvorec Trebnik, Slovenske Konjice, Slovenija

Zgodovina dvorca sega daleč nazaj v 13. stoletje, natančneje v leto 1308, ko se v zgodovinskih virih prvič omenja »Trebnikke«. Že leta 1362 je omenjen dvor pod konjiškim gradom, katerega so do 17. stoletja posedovali baroni Trebniški, nato pa so ga prodali grofom Tattenbach. Sedanji dvorec so med leti 1630 in 1636 zgradili Tattebachi,  v zgodovinskih virih se omenja leta 1404. Za njimi so dvorec imeli v lasti žički kartuzijani, vse do ukinitve kartuzije leta 1782.

 Dvorec leta 1908 in 2018

Leta 1826 je dvorec skupaj z drugimi posestmi na dražbi v Gradcu od verskega sklada kupil knez Weriand zu Windischgrätz in v lasti te rodbine je bil vse do konca 2. svetovne vojne.

Služil jim je predvsem kot rezidenca, v njem so bivali le občasno. Ogromno pozornosti so posvetili okolici, urejanju vrtov, kar se še danes vidi kot park, ki zajema okolico dvorca. Imeli so svojo vrtnarijo in svojega vrtnarja, od tod izhaja tudi ljubezen do rož, ki se je razširila in je še danes živa v Slovenskih Konjicah.

Med 2.svetovno vojno rodbina ni prebivala v dvorcu, saj ga je zasedla okupacijska oblast in v njem nastanila razne vojaške in druge enote. Po vojni je dvorec skupaj z drugimi posestmi rodbine država zaplenila in nacionalizirala.

 Dvorec pred obnovo

V povojnem obdobju je služil v različne namene, v njem je bila gostilna, vrtec, dom ostarelih občanov, glasbena šola itd. Podobno kot druga tovrstna zgodovinska stavbna dediščina v Sloveniji ni bil deležen primernega vzdrževanja. Iz občinske lastnine je leta 1996 prešel v last gospodarske družbe, ki se je zavezala za njegovo prenovo, vendar ni imela interesa in ne sredstev, temveč je nepremičnino celo obremenila z bančnimi krediti in hipotekami ter dvorec prepustila propadu,  dokler ni leta 2012 lastništvo in prenovo prevzela Občina Slovenske Konjice.

 Dvorec po obnovi

Dvorec ima na novo obnovljen severni trakt, nekdaj imenovan »Bezirzgang«, v katerem so danes recepcija razpršenega hotela, manjša večnamenska dvorana, poimenovana po kneginji Christiani, lokali z medicino povezanih dejavnosti, restavracija in kavarna, v južnem traktu (v delu glavne stavbe) pa deluje podjetje, ki svoje izdelke iz zdravilnih rastlin in zelišč trži pod blagovno znamko »Dvorec Trebnik«. V dvorcu je tudi njihova prodajalna.

 Še neobnovljeni deli dvorca

 Glavni vhod v dvorec

 Pogled na dvorec iz parka

Ribnik z otočkom v parku

Viri slikovnega gradiva (pridobljeno oktobra 2018):

- 1908: https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Trebnik;

- Dvorec pred obnovo: https://dk.um.si/Dokument.php?id=86718;

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

 Viri (pridobljeno oktobra 2018):

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Trebnik;

- Jan Stropnik: Rekonstrukcija in obnova dvorca Trebnik (https://dk.um.si/Dokument.php?id=86718).