Grad Rače, Slovenija

Rače se kot naselje - villa Rats prvič omenjajo leta 1240, vendar ne v zvezi z gradom, ki se v srednjem veku ne imenuje. 

Pogled na grad iz zraka

Prvi znani lastnik dvorca Rače, pozidanega med leti 1528 - 1533, je bil ptujski meščan, deželnoknežji uradnik v Mariboru in Konjicah Gregor Regall, ki je dvorcu dal tudi ime Kranichsfeld (žerjavovo polje). Ob napovedi premoženja leta 1542 je ocenil takrat pač na novo pozidano stavbo na 1000 funtov. Leta 1582 je Tobija Regall prodal polovico gospoščine svojemu stričniku Ehrenreichu. Ko so se morali Regalli v obdobju protireformacije zaradi pripadnosti protestantizmu zateči na Švedsko, je dvorec prišel v posest barona Offa pl. Teufenbacha. 

 Grad danes

Leta 1629 preide v roke Erazma barona Trebniškega s Švarcenštajna, gospoda na Štatenberku in v Račah. Najverjetneje so v tem času k dvorcu prizidali njegov južni del. Trije trakti so sprva objemali zaprto dvorišče, nakar so vzhodno krilo konec 19. stoletja podrli in tako dvorišče odprli v park. 

  G. M. Vischer, Dvorec Rače, bakrorez, okoli leta 1681 

Leta 1669 je kupil dvorec in gospoščino Erazem grof Tattenbach, ko pa so grofa zaradi zarote zoper cesarja Leopolda leta 1671 v Gradcu usmrtili, je cesar Rače zasegel in jih nato prodal Boštjanu Haydtu pl. Haydteggu. Nadaljni lastniki: 1723 Jožef Ludvik baron pl. Werdenberg, 1814 - 1824 Gottfried Rainer zu Lindenbühel, do 1874 Karl Denike, 1884-1894 Tereza Straff, do 1898 Jožef Kalas in E. Schweinburg, odtlej rodovina Bachler. V rokah te rodovine je bil dvorec tudi med obema vojnama. 

 Grad okoli leta 1900 in 2019

V tem času je že začel propadati, po osamosvojitvi pa se je vanj naselila občinska uprava in s tem se je začela postopna obnova. Restavrirali so notranjost, na novo prekrili streho in obnovili fasado. 

Grad ob koncu 20. stoletja in danes

Zdaj so v njem kino dvorana, poročna dvorana, sedež krajevne skupnosti, prostori občinske uprave, zasebna etnološka zbirka, v manjšem delu pa tudi zasebna stanovanja. 

Danes je grad popolnoma obnovljen

V notranjščini dvorca je poleg kapele, posvečene sv. Janezu Nepomuku, v prvi vrsti najbolj zanimiva ˝Bela dvorana˝, ki v sedanjem času služi kot poročna dvorana, zaradi svoje akustičnosti pa je primerna tudi za izvajanje različnih koncertov. 

V okolici dvorca še najdemo sledi nekdanjega vodnega jarka, ki je dvorec zagnamoval kot "otoški" ali vodni grad/dvorec. Nekoč so dvorec obdajali ribniki in visok okop, ki se je ohranil vsaj do konca 17. stoletja. 

Ribnik ob gradu nekoč

Zgodba z gradu:
Zgodba prvega slovenskega zgodovinskega romana se odvija na gradu Rače. Lastnik gradu je bil med leti 1668 in 1671 grof Ivan Erazem Tattenbach. Bil je eden od zarotnikov v pomembni zgodovinski zaroti (skupaj s hrvaškimi, madžarskimi in slovenskimi plemiči sredi 17. stoletja) proti cesarju Leopoldu I Habsburškemu, ki je spodletela.
Grof Tattenbach je grad uporabljal za poletno rezidenco ter prirejanje zabav in lova. Kot premožen posestnik je imel veliko posesti po vsej tedanji Štajerski. Na gradu Rače se je pogosto sestajal s svojo ljubico Katarino Zrinski – ženo hrvaškega bana Zrinskega, ki ga je prepričala, da se je pridružil zarotnikom. Grof je rad užival življenje in se zanimal za lepe ženske, zato ga je prevzela lepota mlade vinarjeve hčerke Marjanice. Vanjo je bil zaljubljen tudi grajski pisar Baltazar Ribelj. Ko je odkril, da ima grof z njo nespodobne namene, mu je to zelo zameril.

V gradu Rače so grof Ivan Erasmus Tattenbach ter plemiška zarotnika - ban Petar Zrinski in Franjo Krsto Frankopan s Hrvaške - leta 1668 podpisali zarotniško pismo proti cesarju. Zarotniki so cesarju zamerili podpis sramotnega mirovnega sporazuma z otomanskim imperijem (premirje pri Vasvárju leta 1664), saj je sprejel takšne mirovne pogoje, kot da bi bili Turki zmagovalci. Ti so tako lahko obdržali vsa ozemlja, ki so jo zasedli pred vojno. Grof Tattenbach je cesarju zameril tudi zatiranje slovenskega naroda in omejevanje uporabe slovenskega jezika.

Plemiči so imeli veliko razlogov za kovanje zarote. Hrvaški plemiči so v vojni prispevali svoje vojake. Grof Ivan Erazem Tattenbach je v začetku imel nekaj pomislekov proti zaroti, kasneje pa se ji je pridružil in obljubil prispevati kmete in rudarje iz svojih posesti ter zaščitno četo.
Zgodba se je končala tragično. Nekega večera, nekaj dni pred začetkom vstaje, sta Tattenbach in njegov konjar prijezdila iz večerje na eni od grofovih viničarij, saj je grof imel rad vino in je včasih preveč govoril. Konjarju je povedal o pripravah na zaroto. Ko se je grof odpravil spat, je konjar odjezdil v Maribor do grajskega pisarja Baltazarja Riblja. Ta je naslednji dan obvestil okrajno sodišče v Mariboru in razkril zaroto ter se s tem maščeval grofu, ker mu je prevzel lepo Marjanico.
V naslednjih dneh so grofa Tattenbacha aretirali. Kovanje zarote je pomenilo obsodbo na smrt zaradi veleizdaje. Zasegli so mu premoženje. Kazen je bila obglavljenje, pred tem pa so mu odsekali desno roko. Usmrčen je bil v Gradcu decembra 1671. Tudi ostali udeleženci zarote so tragično končali.

Grad in edinstvena zgodba o zaroti je pritegnila slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča, da je napisal prvi slovenski zgodovinski roman Ivan Erazem Tattenbach. Roman je bil prvič objavljen v časopisu 'Slovenski narod', 1. januarja 1873. (Vir: http://www.race-fram.si/povezava.aspx?pid=1123)

Viri (pridobljeni marca 2019):

- http://www.gradovi.net/grad/race_dvorec;

- http://www.race-fram.si/povezava.aspx?pid=359.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca 2019):

- pogled iz zraka: http://www.geopedia.si/#T796_x552655.75_y145623_s18_b2;

-  Visherjev bakrorez: http://www.gradovi.net/grad/race_dvorec;

- ribnik ob gradu: http://www2.arnes.si/~osmbra2s/grad/gradrace.htm;

- grad v časopisnem članku: http://www.naprejfram.si/zivi-sah-v-cakovcu/;

- 1900:  http://www2.arnes.si/~osmbra2s/grad/gradrace.htm;

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.