Grad Grad, Slovenija

Grad se nahaja v istoimenskem naselju in stoji na strmem griču iz bazaltnega tufa, v severozahodnem delu Goričkega. Nekoč je bil imenovan tudi Gornjelendavski grad ali madžarsko Felsőlendvai var, in je najobsežnejši grajski kompleks na Slovenskem. Njegova posebnost je 365 sob, kolikor jih ima ali kot pravijo, da je graščak za vsak dan v letu lahko imel drugo sobo.

 Pogled iz zraka nam potrdi veličino gradu

 Grb nad vhodom

Ozemlje okrog današnjega gradu je v madžarsko državo vključil kralj Bela III. in ga leta 1183 podaril v upravljanje cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Posestvo, imenovano Lyndwa, se v pisnih virih omenja že leta 1208, zapisi o obstoju grajskega poslopja so iz leta 1275, arheološka izkopavanja pa dokazujejo njegov obstoj že v 11. stoletju. Po pripovedovanju naj bi grad začeli graditi vitezi templjarji. Današnji obseg je grad dobil v 16. in 17. stoletju, v 18. in 19.stol. pa je bil dozidan in prenovljen. V enem izmed stolpov gradu, zgrajenih v sredini 16. stol., je bil grajski kapeli leta 1751 dozidan zvonik po načrtih arhitekta Josefa Hueber (obnovljen v letu 2001), kar je bilo hkrati tudi sklepno dejanje barokizacije grajskega poslopja.Grad je imel skozi stoletja več lastnikov. Potem, ko je kralj Andrej II. posestvo podaril grofu Nikolaju Amadejcu iz Železnega, je po letu 1275 posest prešla v last rodbine Amade. Med 1365 in 1685 je tukaj gospodovala rodbina Szechy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po letu 1685 pa jo je nasledila rodbina Batthyany, nato rodbine Nadasdy, Szecheny in Szapary. 

Grad leta 1988 in danes

Med obema vojnama je bil takrat še dobro ohranjen in s številnimi umetninami opremljen grad last Geze Hartnerja, veleposestnika iz Murske Sobote. Leta 1945 je bil grad v zaključnih bojih opustošen in izropan. Po 2. svetovni vojni je bila v njem nastanjena sovjetska vojska, nato pa so stavbo nacionalizirali. Nekaj časa so v gradu bili upravni prostori (krajevni urad, policija, občina, kmetijska zadruga, predvojaška vzgoja), v njem pa se je naselilo tudi nekaj prebivalcev. Leta po vojni so bila usodna za grajsko opremo, pa tudi njegovi mogočni zidovi so bili prepuščeni propadanju (1960 - 1990).

Grad je danes deloma prenovljen

Od leta 1995 se grad obnavlja.  V grajskih prostorih se nahaja sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center krajinskega parka treh dežel.
V vzhodnem traktu gradu se nahajajo prostori in pisarne Krajinskega parka, v pritličnem delu pa so predstavljene delavnice domače obrti in prostori, ki služijo predstavljanju parka in lokalnih posebnosti. V gradu so na ogled delavnice domačih obrti (kolarstvo, kovaštvo, lončarstvo, tkalstvo, zeliščarstvo, žganjekuha), ki pripovedujejo o tradicionalni rabi naravnih virov in njihovi obdelavi z ročnimi spretnostmi mojstrov. Med predstavljenimi domačimi obrtmi lahko obiskovalci vidijo črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, žganjekuho, zeliščarstvo, tkalnico, kovačnico ter lončarsko in kolarsko delavnico.
V gradu se nahaja v obnovljenih sobanah poročna dvorana, kjer se že nekaj let pari poročajo in obnavljajo svoje zaobljube, v novih obnovljenih prostorih pa bo ponovno nameščena tudi muzejska zbirka predmetov z gradu in okolice, ki je bila urejena v letu 1972 (muzej sta takrat v kapeli uredila Franček Štefanec in Jože Rituper, danes pa je nekaj predmetov razstavljenih v delavnicah domačih obrti, ostali predmeti pa bodo v prihodnosti spet zbrani in urejeni v muzejski zbirki).

Na gradu lahko tudi prenočite v grajskih sobanah.

 Maketa gradu

V gradu so ogromne kleti in ječe. Celota je obsegala velik vrt pred gradom z dvema ribnikoma, ki sta služila za dopolnitev udobja grajske gospode. Znotraj grajskega obzidja je s ploščo zavarovan globok vodnjak, ki je bil posebno dragocen v času napadov, saj je bilo poslopje sezidano tudi zaradi obrambnih potreb. Vodnjak je vklesan v živo skalo. Najpomembnejši in najlepši del gradu je bila jugozahodna stran, kjer je bil stanovanjski del s stekleno teraso, pred njo pa lep cvetlični vrt z ribnikom in vodnjakom, ki še danes stoji. V grajskem parku so stari tulipanovci med najstarejšimi v Sloveniji, značilne pa so tudi rdeče bukve, rdeči hrasti, gledičevke, sofore, platane in druga drevesa, ki jih lahko občudujemo še danes. 

V neposredni okolici gradu je več energijskih mest, prav tako je energetsko polje pred glavnim vhodom in pri izviru studenca, južno od gradu.  

Drevesa v parku

Grajska oprema je bila po 2. svetovni vojni uničena ali izropana. O opremi in namembnosti gradu pričajo le redki stari zapisi v kronikah in urbarjih. Leta 1541, ko je bil grad v lasti Margarete Szechy, je nastal gospoščinski urbar z opisom grajske stavbe. Vsi zunanji zidovi so bili utrjeni, medsebojno povezani, obdajal pa jih je utrjen zemeljski nasip, ki ga je varovala straža. 

Kamnita klopca

V urbarju so opisani grajski prostori in inventar orožja: puščice, ščiti, bakle, čelade, okovi, cepci, svedri, sedla za težko vprego, drugo osebno orožje, ognjeno orožje, topiči, možnarji, topovske krogle, sodi smodnika in žvepla, preko šesto sulic ipd. V zgornjem stolpu je bila opazovalnica, v bližini pa mostovž, povezan s prostorom, kjer se je sprehajala nočna straža. Omenjeni so tudi prostori, kapela, vrtovi in ribniki.

 Razvoj gradu skozi čas

Kljub temu, da je bil grad utrjena in zavarovana utrdba, so ga leta 1515 zajeli uporni kmetje, leta 1549 so ga izropali uporni tlačani, leta 1605 in 1616 knežji uporniki, leta 1685 pa so ga oplenili Turki, ki so leta 1688 močno prizadeli in oropali tudi naselje pod gradom.Na prehodu v 18. stoletje so se razmere na tem nemirnem območju umirile, plemiči so začeli trdnjave spreminjati v udobne rezidence, na varnost pa še vedno niso pozabili. Tako so na opazovalnem stolpu trikrat zatrobili v rog, če se je kdo bližal gradu. Mogočna grajska vrata so čuvali stražarji. Ti so prišleka sprejeli in ga odvedli v grajske prostore. O veliki vlogi gornjelendavske gospoščine priča podatek, da je imela leta 1743 kar pet pisarjev in nadpisarja.

Odnos grajske gospode do podložnih kmetov je bil različen. V splošnem so z njimi slabo ravnali, zato so se ljudje izogibali grajskega zidovja. Če je imel podložnik prošnjo do grajskega gospoda, jo je moral najprej oddati valptu, ta pa jo je predložil tajniku pisarne. Od njega je prošnja romala k dežurnemu pisarju, od tu h glavnemu pisarju in šele ta je z vsebino seznanil grajskega gospoda, ki je najpogosteje sam odločil o prošnji. Prošnje so romale počasi od rok do rok ter bile večinoma negativno rešene.

Zunanji hodniki, ki vodijo do sob, ki jih lahko najamete za prenočišče

Grad je imel grajsko kapelo, v kateri so občasno opravljali verske obrede. Tu je opravljal svoje prvo duhovniško poslanstvo tudi pisec slovenskih nabožnih knjig Mikloš Küzmič, doma iz Dolnjih Slaveč. Bil je tudi dekan pokrajine med Muro in Rabo. Prevedel je nekatere evangelije v pokrajinsko narečje (v prekmurščino), napisal dva abecednika in pet šolskih knjig. Bil je prvi prekmurski rimokatoliški pisatelj, katerega knjige so bile v rabi v šolah vse do leta 1868. Tu je deloval tudi drugi zbiratelj narodnega gradiva Jožef Košič in drugi. 

                                                         Pogled na kapelo

Okoli gradu se spleta več legend. Ena izmed njih je legenda o graščaku, ki je želel krono letečega zmaja. Znana pa je tudi legenda o graščakovem sinu in vrtnarjevi hčeri, ki pa se ni končala srečno.

Viri (pridobljeni marca 2019):
-http://www.park-goricko.info/sl/informacije.asp?id_informacija=43&id_jezik=0&id_tip1=4&id_tip2=1&id_tip3=2;

- https://www.obcina-grad.si/objava/59982. 

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca 2019):

-  pogled iz zraka: http://www.geopedia.si/#T105_x584044.5935_y184616.148_s18_b2;

- 1988: informativna tabla v gradu;

- panoramski posnetek: Marko Đukić, osebni arhiv;

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.