Grad in samostan Studenice, Slovenija

Studenice so bile znane že v antiki. Že v tistih časih so slovele po zdravilni vodi. Nekateri viri navajajo za prvo omembo kraja že leto 1202, drugi leto 1249 (Jože Mlinarič), približno desetletje za tem, ko se je pri nas ustanavljal ženski dominikanski samostan. Kraj Studenice, ležeč med Bočem in reko Dravinjo, je zaradi svojega velikega gospodarskega razcveta postal že v 14. stoletju pomembno tržišče in je v naslednjem stoletju (leta 1457) dobil položaj trga.

                                                                Vas Studenice pod gradom

Pred letom 1237 je vdovela Zofija Rogaška ustanovila hospic, ki je postal omenjenega leta bogatejši za 20 kmetij, darilo njene sestre Rikarde. Do leta 1245 je Zofija na mestu hospitala ustanovila s soglasjem oglejske stolnice samostan. Sprva so tukaj živele magdalenke, kasneje pa so na lastno željo prevzela pravila drugega reda,  dominikanskega.

 Samostan Studenice s studeniškim gradom v ozadju na levi; 

sekundarno kolorirana litografija iz Stare Kaiserjeve suite, okoli leta 1830

S širitvijo reda so se večale tudi potrebe po novih prostorih. Leta 1277 je bila tako posvečena cerkev Marijinega oznanjenja (verjetno dozidana k prvotno stoječi cerkvi iz okoli leta 1220). Samostan je prejel osnovno gmotno dotacijo od ustanoviteljice in od njenih sorodnikov v prvem stoletju svojega obstoja. Za veliko dobrotnike ustanove pa so se izkazali tudi nekateri fevdniki in škofje. V samostan so vstopale predvsem hčere bogatih plemiških družin.

 Zvonik cerkve

Z letom 1468 se je pričelo obdobje najhujših vpadov na slovensko ozemlje, ko so Turki opustošili tudi zemljo studeniškega samostana in njegovih župnij, kar je povzročilo ž gospodarsko stagnacijo samostana.  Za griču nad samostanom so zaradi vpadov sezidali obrambni grad. Grad Studenice je bil leta 1788 v požaru uničen in opuščen. Prvotna zgradba je bila gotovo pozidana že ob koncu 15. stoletja, dodatno pa so grad utrdili po letu 1515, ker so ga Turki leta 1478 in leta 1494 požgali, v letu 1515 pa so ga zavzeli uporniški kmetje.

Do gradu vodi urejena pot

16. stoletje, zlasti še njegova druga polovica, je pomenila za studeniški samostan čas krize redovnega življenja kot posledica krize verskega in cerkvenega življenja nasploh. Redovna disciplina je propadla do te mere, da je postal vprašljiv sam obstoj samostana. Za samostan so bili v gospodarskem pogledu neugodni turški vpadi na začetku stoletja ter kmečka upora v letih 1515 in 1572/73.
Pred letom 1526 so v Studenicah pomrle vse redovnice, zato je kralj Ferdinand I. poskrbel, da so ga poselile redovnice iz drugih dominikanskih samostanov. Cesar Jožef II. je  v letu 1782 razpustil vse  ženske dominikanske samostane: marenberškega, studeniškega in velesovskega, nekoliko kasneje pa tudi oba moška samostana: na Ptuju (1786) in v Novem Kloštru (1787).

Razvaline gradu

Konec 18. stoletja v studeniškem samostanu uredili dve šoli, in sicer t.i. samostansko dekliško šolo ter "delovno šolo". Prvo je obiskovalo 246 deklet, drugo pa 65 deklet. Nekateri viri poročajo, da je bila v samostanu ustanovljena prva šola že leta 1556.
Leta 1788 je nekdanji samostan s cerkvijo in župniščem ter studeniški trg zajel požar. Razširil se je tudi nad okoliške hiše ter grad. Južni in vzhodni trakt samostana so nato odstranili, ostale stavbe pa so postopoma popravili.

 Pogled na samostanski kompleks

Leta 1826 se je država odločila za odprodajo samostana. V nadaljnih letih je posest menjala več lastnikov.  Leta 1882 je postal njen lastnik ing. Franc Egger, ki jo je leta 1885 prodal magdalenkam iz Laubana v Šleziji (po J. Curku). Te so samostan naseljevale do 17. julija 1941, ko so jih pregnali nemci. Med vojno so partizani samostan požgali. Po vojni so se sicer redovnice vrnile v samostan a le do leta 1949, ko je bil ta nacionaliziran. Po nacionalizaciji so pravico do uporabe samotana in pripadajočih okoliških površin prejeli: Kmetijski kombinat Slovenska Bistrica, Gozdno gospodarstvo Maribor, Agrokombinat Maribor, Cestno podjetje Maribor, Krajevna skupnost Studenice in Lovska družina Poljčane.

Bivanjski objekti samostanskega kompleksa so časovno največ služili za bivanje brezdomcev in oseb brez drugih stanovanjskih možnosti. Stavbe so zaradi nevzdrževanja naglo propadale. Konec leta 2000 je Ministrstvo za kulturo Škofiji Maribor izdalo odločbo o denacionalizaciji. Škofija trenutno že izvaja obnovitvena in gradbena dela. Načrtuje preureditev dveh osrednjih bivalnih objektov bivšega samostana v dom za starejše. Dom naj bi bil odprt že leta 2008, a o njemu ni ne duha ne sluha. Del objekta bo menda odprt tudi za zunanje obiskovalce. Okoli samostana poteka tudi naravoslovna učna pot.

Viri in literatura (pridobljano maja 2019):

- https://kraji.eu/slovenija/studenice_grascina/slo,

- http://www.gradovi.net/grad/studenice_samostan.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca in maja 2019):

- kaiserjeva suita okoli 1830: http://www.gradovi.net/grad/data/studenice/kaiser_studenice.jpg,

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.