Pekrska gorca, Maribor

Pekrska gorca, imenovana tudi Slovenska Kalvarija, je 351 metrov visok osamel grič v Mariboru. Le malo Mariborčanov danes ve, da sta še ne tako dolgo nazaj bili v Mariboru dve Kalvariji. Večina pozna griček, ki se dviguje nad mestnim parkom in na katerem so meščani leta 1683 v zahvalo, da je kuga v mestu prenehala razsajati, zgradili cerkvico sv. Barbare in Rozalije. Do razpada stare Avstrije se je ta grič imenoval »nemška Kalvarija«, za razliko od »slovenske Kalvarije« − Pekrske gorce.

 Pekrska gorca s cerkvijo

Od leta 1664 je na Pekrski gorci stal križ, ki ga je približno okoli leta 1830 nadomestila cerkev Marija sedem žalosti.

 Cerkvica Marija sedem žalosti

Do gorce vodi lepo urejena pešpot iz vzhodne strani naselja. Med potjo obiskovalca spremlja križev pot s štirimi obnovljenimi kapelicami.

 Ena izmed kapelic

 Z vrha se odpira čudovit razgled na mariborsko ravnino in severno pohorsko pobočje. 

 Čudovit razgled

Skakalnica na Pekrski gorci

Leta 1953 so na Pekrski gorci zgradili 60 metrov visoko smučarsko skakalnico, ki je bila po svoji velikosti takoj za Planiško. Načrte za skakalnico je narisal inženir Stanko Bloudek,  krstil pa Rudi Finžgar 22. januarja 1953, ko se je kot prvi pognal po zaletišču in brezhibno pristal pri 33 metrih. Tri dni kasneje je nova 60-metrska smučarska skakalnica pod Pekrsko gorco gostila prvo tekmovanje. Na tekmovanju je sodelovalo 36 skakalcev iz 14 slovenskih klubov in enajst tekmovalcev iz Avstrije, izkazali so se tudi pri železnici. Vsi udeleženci tekmovanja v smučarskih skokih so dobili poseben 50- odstotni popust, ki je veljal od 22. do 27. januarja. Med domačimi skakalci so nastopili že prej omenjeni Rudi Finžgar, Janez Polda, takrat še mladinec Janez Gorišek in nekoliko presenetljivi zmagovalec prvih skokov na Pekrski gorci Albin (Bine) Rogelj. Ta je zmagal predvsem zaradi boljših sodniških ocen, najdaljša skoka (58,5 m in 59 m) pa sta uspela Finžgarju. Jože Zidar je "potegnil" celo do 60 metrov, a se mu ni uspelo obdržati na nogah.

Prilagojena Goriškova Mariborska skakalnica je redno gostila domača tekmovanja, leta 1964 tudi slovensko prvenstvo. Z izjemnim drugim skokom in novim rekordom skakalnice 62 metrov je slovenski prvak postal Ludvik Zajc, član Jesenic, pred dvema skakalcema Enotnosti Mirom Omanom in Petrom Erženom. Na državnem prvenstvu je veliko pozornosti vzbudil tudi najmlajši tekmovalec, 15-letni Mariborčan Dolinšek, ki je pristal pri 42,5 metra. Še en domačin, Pesek, je s skokom 51 metrov postavil takratni mariborski rekord. Istega leta so skakalnico prvič obnovili in povečali na 70 metrov, leta 1974 pa z delno rekon- strukcijo še za deset metrov več in na tekmovanjih so se vedno pogosteje poleg domačih pričeli pojavljati tudi mednarodni asi smučarskih skokov.

Skakalnica leta 1983

 
V zlatih časih je skakalnica gostila kar nekaj pomembnih tekmovanj. Med leti 1971 in 1982 se je tako na primer na njej odvijala turneja treh dežel, ki je poleg Maribora gostovala tudi v Beljaku in Trbižu. Tekme v smučarskih skokih si je prišlo ogledati tudi do 20.000 ljudi. Organizacija smučarskih skokov v okviru turneje treh dežel je bila na zelo visokem nivoju, iz mesta so pod skakalnico vse ljubitelje skokov vozili posebni avtobusi. 

Skakalnica je nato zaradi vedno milejših zim, manjšega števila obiskovalcev in prenosa velikih tekem v Planico počasi začela propadati in samevati. Razpadajočo skakalnico so dokončno odstranili leta 1993, a je nekaj njenih sledi še vidnih danes. 

 Mesto, kjer je bila skakalnica

Pravljica o Pekrski gorci

Bilo je v starodavnih časih, ko se je bogato prebivalstvo mariborskega mesta prevzelo in začelo živeti prav razuzdano. Bog meščane opominja, svari; a ker trdovratneži na dobrohotne opomine ostanejo gluhi in se tudi za ostra svarila ne zmenijo, prepusti stvarnik nebes in zemlje usodo pohujšanega mesta hudiču. Vladar pekla, da veselja poskoči; skrbi ga le, da mu kakšna duša ne uide, zato se podviza in vzleti na Pohorje, ki mu za njegove nakane odlomi vršac. 

Bila je strašna temna noč, bliskalo in grmelo je, kot bi se bližal sodni dan. Hudič zadene odlomljeni kos gore na svoj hrbet in drvi proti nesrečnemu mestu, govoreč sam s seboj: »Le hitro, le hitro, da vržem to grudo v Dravo, preden odbije ura dvanajst; zaprem ji strugo in jo prisilim, da razlije svoje valove čez zidovje in pokonča vse moje grešne ljubljence.«

Je prisopihal v dolino, moči so mu jele pojemati in moral si je nekoliko odpočiti. Ko pa težko breme na tla položi, pristopi k njemu bela, ena veličastna lepota, in ga vpraša, kaj namerava storiti. Vladar pekla takoj spozna, da pred njim ne stoji nihče drug kakor sama Mati božja. Tabo se prestraši nebeške zavetnice, da omamljen obstoji in ne more spregovoriti. Ko pa med tem odbije ura v mestnem zvoniku dvanajst, hudič vse pusti in trepetljaje zbeži. Ta opuščena »gruda« je naša »slovenska Kalvarija«, na katero so pozneje prebivalci s hvaležnim spominom postavili na čast Materi božji belo cerkvico. Tam na Pohorju pa, kjer je hudič odtrgal vršac, je od tistega časa tako imenovano Črno jezero. (Vir: Varl, Tomažič, Radovanovič: Mariborske zgodbe).

Viri in literatura (pridobljeni maja 2019):

- http://www.hostelpekarna.eu/infotables/pekrska-gorca, 

- Radovanovič, Sašo. 1997. Mariborske zgodbe. Maribor: Kapital 1997 (Maribor: Dravska tiskarna),

- Vid Kmetič: Pri Pohorju sta skakalnice risala Bloudek in Gorišek. Večer, 11.12.2016,

- https://mariborinfo.com/novica/lokalno/se-se-spomnite-mariborske-smucarske-skakalnice/128555.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni maja 2019):

- 1983: https://www.vecer.com/pekre-kraj-kjer-je-doma-komedija-6304798,

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Grad in samostan Studenice, Slovenija

Studenice so bile znane že v antiki. Že v tistih časih so slovele po zdravilni vodi. Nekateri viri navajajo za prvo omembo kraja že leto 1202, drugi leto 1249 (Jože Mlinarič), približno desetletje za tem, ko se je pri nas ustanavljal ženski dominikanski samostan. Kraj Studenice, ležeč med Bočem in reko Dravinjo, je zaradi svojega velikega gospodarskega razcveta postal že v 14. stoletju pomembno tržišče in je v naslednjem stoletju (leta 1457) dobil položaj trga.

                                                                Vas Studenice pod gradom

Pred letom 1237 je vdovela Zofija Rogaška ustanovila hospic, ki je postal omenjenega leta bogatejši za 20 kmetij, darilo njene sestre Rikarde. Do leta 1245 je Zofija na mestu hospitala ustanovila s soglasjem oglejske stolnice samostan. Sprva so tukaj živele magdalenke, kasneje pa so na lastno željo prevzela pravila drugega reda,  dominikanskega.

 Samostan Studenice s studeniškim gradom v ozadju na levi; 

sekundarno kolorirana litografija iz Stare Kaiserjeve suite, okoli leta 1830

S širitvijo reda so se večale tudi potrebe po novih prostorih. Leta 1277 je bila tako posvečena cerkev Marijinega oznanjenja (verjetno dozidana k prvotno stoječi cerkvi iz okoli leta 1220). Samostan je prejel osnovno gmotno dotacijo od ustanoviteljice in od njenih sorodnikov v prvem stoletju svojega obstoja. Za veliko dobrotnike ustanove pa so se izkazali tudi nekateri fevdniki in škofje. V samostan so vstopale predvsem hčere bogatih plemiških družin.

 Zvonik cerkve

Z letom 1468 se je pričelo obdobje najhujših vpadov na slovensko ozemlje, ko so Turki opustošili tudi zemljo studeniškega samostana in njegovih župnij, kar je povzročilo ž gospodarsko stagnacijo samostana.  Za griču nad samostanom so zaradi vpadov sezidali obrambni grad. Grad Studenice je bil leta 1788 v požaru uničen in opuščen. Prvotna zgradba je bila gotovo pozidana že ob koncu 15. stoletja, dodatno pa so grad utrdili po letu 1515, ker so ga Turki leta 1478 in leta 1494 požgali, v letu 1515 pa so ga zavzeli uporniški kmetje.

Do gradu vodi urejena pot

16. stoletje, zlasti še njegova druga polovica, je pomenila za studeniški samostan čas krize redovnega življenja kot posledica krize verskega in cerkvenega življenja nasploh. Redovna disciplina je propadla do te mere, da je postal vprašljiv sam obstoj samostana. Za samostan so bili v gospodarskem pogledu neugodni turški vpadi na začetku stoletja ter kmečka upora v letih 1515 in 1572/73.
Pred letom 1526 so v Studenicah pomrle vse redovnice, zato je kralj Ferdinand I. poskrbel, da so ga poselile redovnice iz drugih dominikanskih samostanov. Cesar Jožef II. je  v letu 1782 razpustil vse  ženske dominikanske samostane: marenberškega, studeniškega in velesovskega, nekoliko kasneje pa tudi oba moška samostana: na Ptuju (1786) in v Novem Kloštru (1787).

Razvaline gradu

Konec 18. stoletja v studeniškem samostanu uredili dve šoli, in sicer t.i. samostansko dekliško šolo ter "delovno šolo". Prvo je obiskovalo 246 deklet, drugo pa 65 deklet. Nekateri viri poročajo, da je bila v samostanu ustanovljena prva šola že leta 1556.
Leta 1788 je nekdanji samostan s cerkvijo in župniščem ter studeniški trg zajel požar. Razširil se je tudi nad okoliške hiše ter grad. Južni in vzhodni trakt samostana so nato odstranili, ostale stavbe pa so postopoma popravili.

 Pogled na samostanski kompleks

Leta 1826 se je država odločila za odprodajo samostana. V nadaljnih letih je posest menjala več lastnikov.  Leta 1882 je postal njen lastnik ing. Franc Egger, ki jo je leta 1885 prodal magdalenkam iz Laubana v Šleziji (po J. Curku). Te so samostan naseljevale do 17. julija 1941, ko so jih pregnali nemci. Med vojno so partizani samostan požgali. Po vojni so se sicer redovnice vrnile v samostan a le do leta 1949, ko je bil ta nacionaliziran. Po nacionalizaciji so pravico do uporabe samotana in pripadajočih okoliških površin prejeli: Kmetijski kombinat Slovenska Bistrica, Gozdno gospodarstvo Maribor, Agrokombinat Maribor, Cestno podjetje Maribor, Krajevna skupnost Studenice in Lovska družina Poljčane.

Bivanjski objekti samostanskega kompleksa so časovno največ služili za bivanje brezdomcev in oseb brez drugih stanovanjskih možnosti. Stavbe so zaradi nevzdrževanja naglo propadale. Konec leta 2000 je Ministrstvo za kulturo Škofiji Maribor izdalo odločbo o denacionalizaciji. Škofija trenutno že izvaja obnovitvena in gradbena dela. Načrtuje preureditev dveh osrednjih bivalnih objektov bivšega samostana v dom za starejše. Dom naj bi bil odprt že leta 2008, a o njemu ni ne duha ne sluha. Del objekta bo menda odprt tudi za zunanje obiskovalce. Okoli samostana poteka tudi naravoslovna učna pot.

Viri in literatura (pridobljano maja 2019):

- https://kraji.eu/slovenija/studenice_grascina/slo,

- http://www.gradovi.net/grad/studenice_samostan.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca in maja 2019):

- kaiserjeva suita okoli 1830: http://www.gradovi.net/grad/data/studenice/kaiser_studenice.jpg,

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv. 

Mariborske Benetke, Maribor, Slovenija

Utrdbene strukture (Vodni stolp, Sodni stolp, Židovski stolp), ki še danes stojijo na Lentu, izvirajo iz sredine 16. stoletja. 

 Mesto mariborskih Benetk leta 2019

Obleganje turške vojske leta 1532, ki se je je Maribor uspešno ubranil, je mesto vodilo k spoznanju, da mora modernizirati svoje utrdbe. Med leti 1548 – 1562 so italijanski gradbeniki pod vodstvom bratov Domenica in Andrea de Lalia, Valentina Trevene in Pietra Antonia de Pigrata obnovili obzidje in zgradili tudi okrogli Sodni stolp na zahodni ter tapezasti Vodni stolp na vzhodni strani Lenta. 

                                                        Lent leta 1915

Na zahodni strani pred Sodnim stolpom je stala še ena vodna utrdba, imenovana »mariborske Benetke«. 

                                             Lent pred 2. svetovno vojno

Ob prenehanju neposredne nevarnosti mesto ni več posvečalo skrbi obrambnemu sistemu. Utrdb niso vzdrževali, fond mestnih stavb se je povečal. S tem je okvir srednjeveškega obzidja postal pretesen in s prebojem ulic skozi mestno obzidje se je začelo postopno izginjanje srednjeveške-ga mestnega obzidja. Večino utrdb in obrambnih stolpov so porušili, ko so le ti prešli v privatno last, mestni vodni jarek pa zasuli. Tako so bile glavne sledi stare mestne utrjenosti do I9 . stoletja iz-brisane.

 Razvoj Benetk

Kasneje so Benetke služile kot splavarska gostilna. Območje današnjega Lenta je bilo namreč včasih pomembno pristanišče, kjer je letno priplulo do 1100 rečnih splavov.

 Poplava leta 1965

Utrdbo so porušili ob gradnji jezu v Melju leta 1967, zaradi katerega je bila rečna struga pred mestom spremenjena v akumulacijsko jezero in se je gladina vode dvignila za nekaj metrov.

Rušenje leta 1967

Danes je na mestu utrdbe viden s travo preraščen pomol, ki moli v strugo Drave. Na njem so klopce za počitek, občasno se tu dogajajo prireditve. 

Od leta 1985 s »splavarskim krstom« vsako leto obudijo spomin na splavarjenje. Splavarji na splavu krstijo mladega splavarja, hkrati pa poteka zabava z glasbenim in folklornim programom. Od leta 2010 med Mariborskim otokom in dvoetažnim mostom pluje tudi turistična ladjica Dravska vila, ki ima privez na Lentu, prav ob mestu dravskih Benetk.

 Ostanek pomola, na katerem so stale Benetke, leta 2018

Viri in literatura (pridobljeno maja 2019):

- ZIM: Nabrežja reke Drave, Maribor, januar 2010 (dostopno na internetu),

- Igor Sapač: Mariborski srednjeveški obrambni sistem, Maribor, april 2013 (http://www.maribor.si/dokument.aspx?id=20281).

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni 2018 in 2019):

- 1798: Curk, Premzl, 2004, Mariborske vedute, str. 53, 

- 1915: https://homocumolat.com/2018/07/23/podobe-starega-maribora/,

- pred 2. svetovno vojno: https://homocumolat.com/2018/07/23/podobe-starega-maribora/,

- poplava 1965: Igor Sapač: Mariborski srednjeveški obrambni sistem
(http://www.maribor.si/dokument.aspx?id=20281), 

- rušenje leta 1967: Igor Sapač: Mariborski srednjeveški obrambni sistem
(http://www.maribor.si/dokument.aspx?id=20281),

- razvoj Benetk:  Gregor Tollazzi: Interpretacija mariborskih Benetk, Maribor, september 2016, str. 19 (https://dk.um.si/Dokument.php?id=107621),

- 2018 in 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.