Grad Rače, Slovenija

Rače se kot naselje - villa Rats prvič omenjajo leta 1240, vendar ne v zvezi z gradom, ki se v srednjem veku ne imenuje. 

Pogled na grad iz zraka

Prvi znani lastnik dvorca Rače, pozidanega med leti 1528 - 1533, je bil ptujski meščan, deželnoknežji uradnik v Mariboru in Konjicah Gregor Regall, ki je dvorcu dal tudi ime Kranichsfeld (žerjavovo polje). Ob napovedi premoženja leta 1542 je ocenil takrat pač na novo pozidano stavbo na 1000 funtov. Leta 1582 je Tobija Regall prodal polovico gospoščine svojemu stričniku Ehrenreichu. Ko so se morali Regalli v obdobju protireformacije zaradi pripadnosti protestantizmu zateči na Švedsko, je dvorec prišel v posest barona Offa pl. Teufenbacha. 

 Grad danes

Leta 1629 preide v roke Erazma barona Trebniškega s Švarcenštajna, gospoda na Štatenberku in v Račah. Najverjetneje so v tem času k dvorcu prizidali njegov južni del. Trije trakti so sprva objemali zaprto dvorišče, nakar so vzhodno krilo konec 19. stoletja podrli in tako dvorišče odprli v park. 

  G. M. Vischer, Dvorec Rače, bakrorez, okoli leta 1681 

Leta 1669 je kupil dvorec in gospoščino Erazem grof Tattenbach, ko pa so grofa zaradi zarote zoper cesarja Leopolda leta 1671 v Gradcu usmrtili, je cesar Rače zasegel in jih nato prodal Boštjanu Haydtu pl. Haydteggu. Nadaljni lastniki: 1723 Jožef Ludvik baron pl. Werdenberg, 1814 - 1824 Gottfried Rainer zu Lindenbühel, do 1874 Karl Denike, 1884-1894 Tereza Straff, do 1898 Jožef Kalas in E. Schweinburg, odtlej rodovina Bachler. V rokah te rodovine je bil dvorec tudi med obema vojnama. 

 Grad okoli leta 1900 in 2019

V tem času je že začel propadati, po osamosvojitvi pa se je vanj naselila občinska uprava in s tem se je začela postopna obnova. Restavrirali so notranjost, na novo prekrili streho in obnovili fasado. 

Grad ob koncu 20. stoletja in danes

Zdaj so v njem kino dvorana, poročna dvorana, sedež krajevne skupnosti, prostori občinske uprave, zasebna etnološka zbirka, v manjšem delu pa tudi zasebna stanovanja. 

Danes je grad popolnoma obnovljen

V notranjščini dvorca je poleg kapele, posvečene sv. Janezu Nepomuku, v prvi vrsti najbolj zanimiva ˝Bela dvorana˝, ki v sedanjem času služi kot poročna dvorana, zaradi svoje akustičnosti pa je primerna tudi za izvajanje različnih koncertov. 

V okolici dvorca še najdemo sledi nekdanjega vodnega jarka, ki je dvorec zagnamoval kot "otoški" ali vodni grad/dvorec. Nekoč so dvorec obdajali ribniki in visok okop, ki se je ohranil vsaj do konca 17. stoletja. 

Ribnik ob gradu nekoč

Zgodba z gradu:
Zgodba prvega slovenskega zgodovinskega romana se odvija na gradu Rače. Lastnik gradu je bil med leti 1668 in 1671 grof Ivan Erazem Tattenbach. Bil je eden od zarotnikov v pomembni zgodovinski zaroti (skupaj s hrvaškimi, madžarskimi in slovenskimi plemiči sredi 17. stoletja) proti cesarju Leopoldu I Habsburškemu, ki je spodletela.
Grof Tattenbach je grad uporabljal za poletno rezidenco ter prirejanje zabav in lova. Kot premožen posestnik je imel veliko posesti po vsej tedanji Štajerski. Na gradu Rače se je pogosto sestajal s svojo ljubico Katarino Zrinski – ženo hrvaškega bana Zrinskega, ki ga je prepričala, da se je pridružil zarotnikom. Grof je rad užival življenje in se zanimal za lepe ženske, zato ga je prevzela lepota mlade vinarjeve hčerke Marjanice. Vanjo je bil zaljubljen tudi grajski pisar Baltazar Ribelj. Ko je odkril, da ima grof z njo nespodobne namene, mu je to zelo zameril.

V gradu Rače so grof Ivan Erasmus Tattenbach ter plemiška zarotnika - ban Petar Zrinski in Franjo Krsto Frankopan s Hrvaške - leta 1668 podpisali zarotniško pismo proti cesarju. Zarotniki so cesarju zamerili podpis sramotnega mirovnega sporazuma z otomanskim imperijem (premirje pri Vasvárju leta 1664), saj je sprejel takšne mirovne pogoje, kot da bi bili Turki zmagovalci. Ti so tako lahko obdržali vsa ozemlja, ki so jo zasedli pred vojno. Grof Tattenbach je cesarju zameril tudi zatiranje slovenskega naroda in omejevanje uporabe slovenskega jezika.

Plemiči so imeli veliko razlogov za kovanje zarote. Hrvaški plemiči so v vojni prispevali svoje vojake. Grof Ivan Erazem Tattenbach je v začetku imel nekaj pomislekov proti zaroti, kasneje pa se ji je pridružil in obljubil prispevati kmete in rudarje iz svojih posesti ter zaščitno četo.
Zgodba se je končala tragično. Nekega večera, nekaj dni pred začetkom vstaje, sta Tattenbach in njegov konjar prijezdila iz večerje na eni od grofovih viničarij, saj je grof imel rad vino in je včasih preveč govoril. Konjarju je povedal o pripravah na zaroto. Ko se je grof odpravil spat, je konjar odjezdil v Maribor do grajskega pisarja Baltazarja Riblja. Ta je naslednji dan obvestil okrajno sodišče v Mariboru in razkril zaroto ter se s tem maščeval grofu, ker mu je prevzel lepo Marjanico.
V naslednjih dneh so grofa Tattenbacha aretirali. Kovanje zarote je pomenilo obsodbo na smrt zaradi veleizdaje. Zasegli so mu premoženje. Kazen je bila obglavljenje, pred tem pa so mu odsekali desno roko. Usmrčen je bil v Gradcu decembra 1671. Tudi ostali udeleženci zarote so tragično končali.

Grad in edinstvena zgodba o zaroti je pritegnila slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča, da je napisal prvi slovenski zgodovinski roman Ivan Erazem Tattenbach. Roman je bil prvič objavljen v časopisu 'Slovenski narod', 1. januarja 1873. (Vir: http://www.race-fram.si/povezava.aspx?pid=1123)

Viri (pridobljeni marca 2019):

- http://www.gradovi.net/grad/race_dvorec;

- http://www.race-fram.si/povezava.aspx?pid=359.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca 2019):

- pogled iz zraka: http://www.geopedia.si/#T796_x552655.75_y145623_s18_b2;

-  Visherjev bakrorez: http://www.gradovi.net/grad/race_dvorec;

- ribnik ob gradu: http://www2.arnes.si/~osmbra2s/grad/gradrace.htm;

- grad v časopisnem članku: http://www.naprejfram.si/zivi-sah-v-cakovcu/;

- 1900:  http://www2.arnes.si/~osmbra2s/grad/gradrace.htm;

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Grad Grad, Slovenija

Grad se nahaja v istoimenskem naselju in stoji na strmem griču iz bazaltnega tufa, v severozahodnem delu Goričkega. Nekoč je bil imenovan tudi Gornjelendavski grad ali madžarsko Felsőlendvai var, in je najobsežnejši grajski kompleks na Slovenskem. Njegova posebnost je 365 sob, kolikor jih ima ali kot pravijo, da je graščak za vsak dan v letu lahko imel drugo sobo.

 Pogled iz zraka nam potrdi veličino gradu

 Grb nad vhodom

Ozemlje okrog današnjega gradu je v madžarsko državo vključil kralj Bela III. in ga leta 1183 podaril v upravljanje cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Posestvo, imenovano Lyndwa, se v pisnih virih omenja že leta 1208, zapisi o obstoju grajskega poslopja so iz leta 1275, arheološka izkopavanja pa dokazujejo njegov obstoj že v 11. stoletju. Po pripovedovanju naj bi grad začeli graditi vitezi templjarji. Današnji obseg je grad dobil v 16. in 17. stoletju, v 18. in 19.stol. pa je bil dozidan in prenovljen. V enem izmed stolpov gradu, zgrajenih v sredini 16. stol., je bil grajski kapeli leta 1751 dozidan zvonik po načrtih arhitekta Josefa Hueber (obnovljen v letu 2001), kar je bilo hkrati tudi sklepno dejanje barokizacije grajskega poslopja.Grad je imel skozi stoletja več lastnikov. Potem, ko je kralj Andrej II. posestvo podaril grofu Nikolaju Amadejcu iz Železnega, je po letu 1275 posest prešla v last rodbine Amade. Med 1365 in 1685 je tukaj gospodovala rodbina Szechy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po letu 1685 pa jo je nasledila rodbina Batthyany, nato rodbine Nadasdy, Szecheny in Szapary. 

Grad leta 1988 in danes

Med obema vojnama je bil takrat še dobro ohranjen in s številnimi umetninami opremljen grad last Geze Hartnerja, veleposestnika iz Murske Sobote. Leta 1945 je bil grad v zaključnih bojih opustošen in izropan. Po 2. svetovni vojni je bila v njem nastanjena sovjetska vojska, nato pa so stavbo nacionalizirali. Nekaj časa so v gradu bili upravni prostori (krajevni urad, policija, občina, kmetijska zadruga, predvojaška vzgoja), v njem pa se je naselilo tudi nekaj prebivalcev. Leta po vojni so bila usodna za grajsko opremo, pa tudi njegovi mogočni zidovi so bili prepuščeni propadanju (1960 - 1990).

Grad je danes deloma prenovljen

Od leta 1995 se grad obnavlja.  V grajskih prostorih se nahaja sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center krajinskega parka treh dežel.
V vzhodnem traktu gradu se nahajajo prostori in pisarne Krajinskega parka, v pritličnem delu pa so predstavljene delavnice domače obrti in prostori, ki služijo predstavljanju parka in lokalnih posebnosti. V gradu so na ogled delavnice domačih obrti (kolarstvo, kovaštvo, lončarstvo, tkalstvo, zeliščarstvo, žganjekuha), ki pripovedujejo o tradicionalni rabi naravnih virov in njihovi obdelavi z ročnimi spretnostmi mojstrov. Med predstavljenimi domačimi obrtmi lahko obiskovalci vidijo črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, žganjekuho, zeliščarstvo, tkalnico, kovačnico ter lončarsko in kolarsko delavnico.
V gradu se nahaja v obnovljenih sobanah poročna dvorana, kjer se že nekaj let pari poročajo in obnavljajo svoje zaobljube, v novih obnovljenih prostorih pa bo ponovno nameščena tudi muzejska zbirka predmetov z gradu in okolice, ki je bila urejena v letu 1972 (muzej sta takrat v kapeli uredila Franček Štefanec in Jože Rituper, danes pa je nekaj predmetov razstavljenih v delavnicah domačih obrti, ostali predmeti pa bodo v prihodnosti spet zbrani in urejeni v muzejski zbirki).

Na gradu lahko tudi prenočite v grajskih sobanah.

 Maketa gradu

V gradu so ogromne kleti in ječe. Celota je obsegala velik vrt pred gradom z dvema ribnikoma, ki sta služila za dopolnitev udobja grajske gospode. Znotraj grajskega obzidja je s ploščo zavarovan globok vodnjak, ki je bil posebno dragocen v času napadov, saj je bilo poslopje sezidano tudi zaradi obrambnih potreb. Vodnjak je vklesan v živo skalo. Najpomembnejši in najlepši del gradu je bila jugozahodna stran, kjer je bil stanovanjski del s stekleno teraso, pred njo pa lep cvetlični vrt z ribnikom in vodnjakom, ki še danes stoji. V grajskem parku so stari tulipanovci med najstarejšimi v Sloveniji, značilne pa so tudi rdeče bukve, rdeči hrasti, gledičevke, sofore, platane in druga drevesa, ki jih lahko občudujemo še danes. 

V neposredni okolici gradu je več energijskih mest, prav tako je energetsko polje pred glavnim vhodom in pri izviru studenca, južno od gradu.  

Drevesa v parku

Grajska oprema je bila po 2. svetovni vojni uničena ali izropana. O opremi in namembnosti gradu pričajo le redki stari zapisi v kronikah in urbarjih. Leta 1541, ko je bil grad v lasti Margarete Szechy, je nastal gospoščinski urbar z opisom grajske stavbe. Vsi zunanji zidovi so bili utrjeni, medsebojno povezani, obdajal pa jih je utrjen zemeljski nasip, ki ga je varovala straža. 

Kamnita klopca

V urbarju so opisani grajski prostori in inventar orožja: puščice, ščiti, bakle, čelade, okovi, cepci, svedri, sedla za težko vprego, drugo osebno orožje, ognjeno orožje, topiči, možnarji, topovske krogle, sodi smodnika in žvepla, preko šesto sulic ipd. V zgornjem stolpu je bila opazovalnica, v bližini pa mostovž, povezan s prostorom, kjer se je sprehajala nočna straža. Omenjeni so tudi prostori, kapela, vrtovi in ribniki.

 Razvoj gradu skozi čas

Kljub temu, da je bil grad utrjena in zavarovana utrdba, so ga leta 1515 zajeli uporni kmetje, leta 1549 so ga izropali uporni tlačani, leta 1605 in 1616 knežji uporniki, leta 1685 pa so ga oplenili Turki, ki so leta 1688 močno prizadeli in oropali tudi naselje pod gradom.Na prehodu v 18. stoletje so se razmere na tem nemirnem območju umirile, plemiči so začeli trdnjave spreminjati v udobne rezidence, na varnost pa še vedno niso pozabili. Tako so na opazovalnem stolpu trikrat zatrobili v rog, če se je kdo bližal gradu. Mogočna grajska vrata so čuvali stražarji. Ti so prišleka sprejeli in ga odvedli v grajske prostore. O veliki vlogi gornjelendavske gospoščine priča podatek, da je imela leta 1743 kar pet pisarjev in nadpisarja.

Odnos grajske gospode do podložnih kmetov je bil različen. V splošnem so z njimi slabo ravnali, zato so se ljudje izogibali grajskega zidovja. Če je imel podložnik prošnjo do grajskega gospoda, jo je moral najprej oddati valptu, ta pa jo je predložil tajniku pisarne. Od njega je prošnja romala k dežurnemu pisarju, od tu h glavnemu pisarju in šele ta je z vsebino seznanil grajskega gospoda, ki je najpogosteje sam odločil o prošnji. Prošnje so romale počasi od rok do rok ter bile večinoma negativno rešene.

Zunanji hodniki, ki vodijo do sob, ki jih lahko najamete za prenočišče

Grad je imel grajsko kapelo, v kateri so občasno opravljali verske obrede. Tu je opravljal svoje prvo duhovniško poslanstvo tudi pisec slovenskih nabožnih knjig Mikloš Küzmič, doma iz Dolnjih Slaveč. Bil je tudi dekan pokrajine med Muro in Rabo. Prevedel je nekatere evangelije v pokrajinsko narečje (v prekmurščino), napisal dva abecednika in pet šolskih knjig. Bil je prvi prekmurski rimokatoliški pisatelj, katerega knjige so bile v rabi v šolah vse do leta 1868. Tu je deloval tudi drugi zbiratelj narodnega gradiva Jožef Košič in drugi. 

                                                         Pogled na kapelo

Okoli gradu se spleta več legend. Ena izmed njih je legenda o graščaku, ki je želel krono letečega zmaja. Znana pa je tudi legenda o graščakovem sinu in vrtnarjevi hčeri, ki pa se ni končala srečno.

Viri (pridobljeni marca 2019):
-http://www.park-goricko.info/sl/informacije.asp?id_informacija=43&id_jezik=0&id_tip1=4&id_tip2=1&id_tip3=2;

- https://www.obcina-grad.si/objava/59982. 

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca 2019):

-  pogled iz zraka: http://www.geopedia.si/#T105_x584044.5935_y184616.148_s18_b2;

- 1988: informativna tabla v gradu;

- panoramski posnetek: Marko Đukić, osebni arhiv;

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.