Villa rustica in slovansko grobišče, Maribor, Slovenija

Villa rustica je rimska podeželska vila, ki predstavlja poseben tip posesti bogatega rimskega naseljenca, ki jo je s točno pretehtanim izkoriščanjem naravnih danosti izoblikoval za svoj položaj, okus in potrebe. Rimske podeželske vile so bile v večini sodobno opremljene in udobne.
Ker so imele dobro lego ob cesti, jim je le-to omogočalo komuniciranje z bližnjimi, pa tudi bolj oddaljenimi kraji. Villa rustika v Radvanjah se nahaja ob arheološko dokazani naselitveni osi ob pomembni obdravski cesti, ki prikazuje smer rimske kolonizacije na predelu Podravja.

 

Celotni kompleks arheološkega najdišča je omejeval obodni zid v velikosti 98,10 x 90,20 metrov, ki je hkrati predstavljal nosilni zid za gospodarske objekte na jugovzhodnem delu in za stanovanjski zgradbi v severozahodnem predelu vile. 

Na južnem delu vile so bila vzidana vsaj tri večja gospodarska poslopja in dvoje ali troje samostojno stoječih lesenih poslopij. Posebno odkritje predstavlja grobišče znotraj zidu vile, ki se nahaja med ruševinami obeh stanovanjskih objektov.
 

 Tloris (vir: informativna tabla pred najdbiščem)

28 grobov je bilo brez nekega posebnega reda vkopanih v peščena tla. Skeleti so se slabo ohranili, ležali so v iztegnjeni legi in razen enega so bili samo enojni grobovi.  

Vir slik: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Stara trta, Maribor, Slovenija

Žametovka je bila posajena pred hišo na Vojašniški ulici 8 nekje na koncu srednjega veka, v času ko so mesto Maribor oblegali Turki. Kljub temu, da so se tik pred njo odvijali srditi boji med branitelji mesta in napadalci, je Stara trta preživela. V poznem srednjem veku so bili v Mariboru pogosti požari, saj so bila ostrešja hiš lesena, strehe pa slamnate. Tudi hiša, pred katero raste Stara trta, je večkrat delno pogorela, a Stara trta je preživela tudi srednjeveške požare. Okoli leta 1870 je v naše kraje prišla trtna uš, ki je za vinarje po vsej Evropi pomenila pravo katastrofo, saj je ta parazit, ki napade korenine, pomoril večino vinske trte. Stara trta pa je preživela, saj ima korenine globoko pod dravskim prodom, kjer se trtna uš ni mogla zarediti. Tudi zavezniško bombardiranje mesta ji ni moglo do živega, kljub temu da je bila delno porušena tudi hiša, na pročelju katere raste.

Vendar pa so trto čakali še težji časi. Po letu 1963, ko je bil na reki Dravi izgrajen jez, so se za Staro trto začele resne težave. Ker se je nivo reke dvignil za več kot tri metre, se je porušilo dolgoletno ravnovesje koreninskega sistema in trta je začela počasi odmirati. Zanemarjenost območja ob Dravi v 70. letih in nestrokovna oskrba sta le še poslabšala njeno stanje. Na srečo je trdoživo starko opazila skupina strokovnjakov iz Inštituta za kmetijstvo, ki je preprečila odstranitev trte in rušitev hiše, ki je bila v zelo slabem stanju. Strokovnjaki pod vodstvom mag. Toneta Zafošnika so vse moči usmerili v revitalizacijo trte. Tako so ji z odstranitvijo mrtvih delov in kratko rezjo spet povrnili življenje. Stara trta je preživela, a tokrat le za las.

Hiša Stare trte leta 1960

Po obnovitvi hiše in tlakovanju okolice leta 1982 se Stara trta vse do današnjega bohoti v vsej svoji veličini; danes za njo skrbi mestni viničar, postala je tudi ena glavnih slovenskih znamenitosti, saj je vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov in je tako tudi uradno najstarejša trta na svetu. (vir: https://www.staratrta.si/zgodba/zgodovina/)
V hiši Stare trte lahko kupite odlična štajerska vina po ugodnih cenah, spominke Maribor-Pohorje, degustirate vrhunska vina. Na voljo je tudi kot prireditveni prostor. Je častni sedež slovenskih in mednarodnih združb. Pomembni dogodki so Rez Stare Trte, martinovanje in Svečana trgatev Stare trte, ki je vrhunec festivala Stara Trta. Cepiče trte podarijo raznim mestom in državam kot protokolarno darilo v znak prijateljskega sodelovanja. Trgatev Stare trte poteka po starih štajerskih navadah in šegah. Postala je pravi mestni praznik, ki se ga udeležijo mnogi domačini in tujci. 

Viri slikovnega gradiva (pridobljenega septembra 2018):

- Stara trta nekoč: http://kraji.eu/slovenija/maribor_stara_trta_hisa_stare_trte/photos/slo,

- 1960: http://ukmdomblog.blogspot.com/2010/06/
- Stara trta danes: Nataša Šafhalter Đukić

Vodni stolp, Maribor, Slovenija

Vodni stolp, jugovzhodni obrambni stolp srednjeveškega Maribora je bil postavljen pri zadnji izpopolnitvi oziroma prezidavi mestnega obzidja, ki je potekala v letih 1548 do 1568 pod vodstvom italijanskih stavbenikov iz družine Dell' Allio. Na tem mestu je pred tem stal manjši okrogli stolp, postavljen na pilotih, kakor je znano iz arhivskih zapisov.

Vodni stolp je bil postavljen leta 1555 in je najverjetneje dobil ime po tem, ker je ščitil mesto pred napadi z vodne strani. Stolp, ki danes stoji sam, je bil nekdaj z obzidjem povezan z židovskim stolpom, po obzidju je potekal lesen obrambni hodnik. Kasneje so ob obzidju zrasle hiše in pri hiši ob stolpu so bila velika vhodna vrata, imenovana tudi vodna vrata, o katerih je dolga leta pričal še velik lok.

Vodni stolp na začetku 20. stoletja

Pri načrtovanju gradnje hidroelektrarne Srednja Drava I, se je pokazalo, da se bo vodostaj reke v mestu bistveno dvignil, zato je bilo treba razmisliti, kaj bo z zgradbami, ki segajo v območje, ki ga bo poplavila Drava.
Najpomembnejša objekta v tem območju sta bila Vodni stolp in hiša, ob kateri so pristajali splavi, imenovana Mariborske Benetke, ki je po nerazumljivem naključju postala žrtev rušenja.

 Prispevek Nine Gostenčnik o dvigu Vodnega stolpa

Ohranitev Vodnega stolpa ni bila lahka naloga. Odločili so se, da okoli 1500 ton težak stolp dvignjejo. Stolp je bil dvignjen za 2,6 m. Pred dvigom so morali iz tehničnih razlogov začasno porušiti oboke in nosilni slop. Stanje so pred tem natančno posneli, zaradi kasnejše rekonstrukcije. Dela leta 1968 niso bila zaključena, prostor je ostal prazen, pa tudi rekonstrukcija obokov v pritličju ni bila izvedena.

                                                                   Stolp leta 1965
 

Stolp je nato sameval dvajset let do prve sanacije in prenove v letih 1986 in 1987, leta 1989 mu je bila določena funkcija vinoteke, ki je v stolpu še danes.

 Stolp danes

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni avgust 2018):

- O dvigovanju stolpa: https://issuu.com/ninagostencnik/docs/vodni_stolp_2017_izsek,

- 1965: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/e/e3/Maribor%3B_Vodni_stolp_%3B_1555.jpg,

- začetek 20. stoletja: informativna tabla ob stolpu,

- nekoč (1903): https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/b2/Razglednice_Maribora%2C_ki_jih_je_leta_1903_uredil_dr._Amand_Rak_%28665%29.jpg

- danes (2018): Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Dvorec Betnava, Maribor, Slovenija

Dvorec Betnava je baročni dvorec v bližini Maribora. 

Leta 1319 listina omenja dvorec z imenom Wintenaw (Betnava). V 16. stoletju je ta prerasel v utrjeno renesančno graščino z vodnim jarkom. Grofje Herberstein so jo spremenili v protestantsko postajo s kapelo in pokopališčem. V 18. stoletju so dvorec, ki je bil leta 1685 pogorel, baročno preoblikovali. Prezidali so osrednje poslopje s stopniščem in reprezentativnimi prostori, na severni strani so mu dodali kapelo, ostala tri krila pa so pustili nedotaknjena. Slavnostno dvorano so poslikali leta 1784 z baročno iluzionistično arhitekturo, ki jo dopolnjujejo alegorični prizori.

Dvorec je menjal veliko lastnikov, kar so bile le plemiške rodbine, med njimi: Herbersteini, Khiessl, Auersperg, Ursini-Rosenberg, Szekely, Brandis in Dürr. Betnava je leta 1863 postala poletna rezidenca mariborsko-lavantinskih škofov, čeprav jo je škofija jemala v najem že desetletja prej.

V dvorcu so včasih potekale poroke, v njem se bil tudi sedež 

muzeja mariborske nadškofije (začetek 21. stoletja)

Danes dvorec žalostno propada.

Nasproti pročelja je bil včasih urejen park, ki je bil v 19. stoletju zasnovan v duhu angleškega krajinskega sloga. Dvorec krasi izredno skladna arhitektura, ki se je zgledovala po tedaj na Dunaju modnem poznobaročnem florentinskem slogu, katero je dvorec dobil leta 1784.

Viri za slikovno gradivo:

- 1681: Ivan Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1990, str. 19,
- 1863: Ivan Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1990, str. 20,
- Betnavski grad 1965: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/maribor-v-letu-1965.html?category_id=169
- med 1824 in 1833 (autor Joseph Franz Kaiser): https://commons.wikimedia.org/wiki/File:339_Schloss_Windenau,_Betnava,_Rothwein,_Radvina_-_J.F.Kaiser_Lithografirte_Ansichten_der_Steiermark_1830_(2).jpg,
- začetek 21.st: https://maribor-pohorje.si/kaj-poceti/kultura/gradovi-in-dvorci/dvorec-betnava.aspx,

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Dvorec Radvanje, Maribor, Slovenija

Zgrajen je bil v 17. stoletju. V 19. stoletju so mu dogradili romantičen okrogli stolp. Enonadstropna stavba ima obliko črke L, zunanja fasada je obnovljena v duhu 19. stoletja. V pritličju naletimo na stare oboke, nadstropje, kamor vodijo stopnice iz živopisnega marmorja, pa je v celoti predelano.

Dvorec Radvanje okoli leta 1830, litografija z iglo iz Stare Kaiserjeve suite (vir: Ivan Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, območje Maribora in Ptuja, Partizanska knjiga, 1990, str. 114)

 Pri gradu stoji platana, ki bi naj bila po pričevanjih stara okoli 500 let.

V bližini gradu se nahaja grobnica družine Rosmanit, pod katero je dvorec doživljaj svoja najlepša leta. Skrita v gozdu še danes stoji grobnica, delo arhitekta Flescher-Brunningena. 

Viri slik:

- 1900: razglednica (http://www.pressreader.com/slovenia/vecer/20160121/281994671499762, pridobljeno 18.8.2018),

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Dvorec Viltuš, Selnica ob Dravi, Slovenija

Nad današnjim dvorcem so na strmem grebenu hriva Tičnica razvaline gradu Viltuš, ki so ga opustili sredi 17. stoletja in je kmalu razpadel.

Leta 1587 so baroni Herbersteini kupili viltuško gospoščino in isto leto pod grajskim gričem pozidali skromno dvonadstropno graščino Viltuš, iz katere je pozneje nastal imeniten dvorec. 

Grad in dvorec Viltuš na Vischejevem bakrorezu iz leta 1681

V naslednjih stoletjih so si ga lastile različne rodbine (Starhembergi, Rabatta, Kannoy, Badel, Magerl), ki so dvorec dograjevale.

 1860

 Viltuš 1906 na razglednici; izdal jo je Heinrich Krapek

Med drugo svetovno vojno so bili v dvorcu zapori, nato pa dom ostarelih občanov. Sedaj je dvorec prazen.

20. stoletje

Ena od posebnosti Viltuškega gradu je tamkajšnji park s številnimi eksotičnimi drevesnimi vrstami, ki je bil v času zasaditve v začetku 20. stoletja eden najlepših tovrstnih vrtov.

Današnja podoba (2018):

Viri slik:

- Vischejev bakrorez: http://www.padeznik-mojasola.si/wp-content/uploads/2016/06/OS_drzavno_umetnostna_zgodovina_Viltuski_baron_Eduard_von_Lannoy.pdf Ciglenečki M., Georg Mathaeus Vischer: Knjiga slovenještajerskih gradov 1676 -1703, Umetniški kabinet Primož Premzl: Maribor,2006;
- 1860:http://www.padeznik-mojasola.si/wp-content/uploads/2016/06/OS_drzavno_umetnostna_zgodovina_Viltuski_baron_Eduard_von_Lannoy.pdf
Stopar, I., Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, četrta knjiga, Viharnik: Ljubljana, 1993;
- Viltuš 1906: razglednica, najdena na spletu (Bolha);

- 20.st.:http://www.padeznik-mojasola.si/wp-content/uploads/2016/06/OS_drzavno_umetnostna_zgodovina_Viltuski_baron_Eduard_von_Lannoy.pdf;

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv. 

Samostan Sv. Eufemija, Rab, Hrvaška

V najslikovitejši uvali na Rabu, Sv. Eufemija, se nahaja istoimenski samostan. Cerkvica se na tem mestu prvič omenja že v 13. stoletju. Danes sta v samostanu muzej in knjižnica z več kot 7000 knjigami od 15. stoletja do danes.

At the far end of the deepest cove at Rab, Sv. Eufenija, nestles the Franciscan monastery of the same name. Small church of Sv. Eufemija was first mentioned already in the 13th century. The monastery library has over 7,000 books from fifteenth century to the present.

 Viri slik:
- starejša: informativna tabla pred samostanom,
- 2018: Nataša Šafhalter Đukić.