Prvi lastniki utrdbe, predhodnice današnjega gradu, so bili v zadnji
četrtini 12 in v 13. stoletju člani rodbine Hahót-Buzàd. Iz do sedaj
znanih podatkov je v 13. stoletju v Doljni Lendavi utrdba zagotovo
obstajala; v drugi polovici XII. stoletja je na posestvu
rodbine Hahót-Buzád, na območju nekdanje zalske županije, stalo 19 utrdb;
med te sodi tudi lendavski grad.
Dolnjelendavski grad (17. stoletje)
Prvi dolnjelendavski gospod, ki ga poznamo po imenu, je bil Hahót
III., kar je razvidno iz ohranjene listine iz leta 1272. Sebe je
imenoval gospod Lendavski (dominus de Lindau). Leta 1278 je magister Štefan, Hahótov sin, do bil v dar castris Lindua et Nemphty
oziroma gradova Lendava in Lenti. Štefan je moral grad v 13. stoletju
postopoma prenoviti. Jedro srednjeveškega gradu je bilo ob koncu 13. st.
že zgrajeno iz trdnega materiala. Glede na raziskave sklepajo, da je
vseboval bivalni stolp, kapelice in obrambni zid.
Na začetku 14. stoletja si je lendavski grad prilastil Janez
Köszegi. Po posredovanju kralja Karla Roberta je ta ponovno prešel v
roke magistra Nikolaja. O tem priča listina. Danes je ohranjen le del
zidu kapelice, kasneje vključen v novo stavbo.
Grad je bil do 16. stoletja večkrat obnovljen, prezidan in
razširjen tako, da je obsegal celoten grajski grič. Dvorišče je bilo
obdano s stavbami, proti mestu so zgradili večnadstropni stolp, ki stoji
še danes. Pri gradnji so večinoma uporabljali opeko, le v manjši meri kamen. Ohranjena je tudi inventarizacija iz 17. in 18. stoletja. Iz 60-tih let 18. st. je ohranjen tudi tloris celotnega srednjeveškega gradu. Današnje razvaline obzidij
in stolpov so verjetno iz 16. ali 17. stoletja, saj je imel takrat grad
pomembno strateško lego pri obrambi pred Turki. Najsiloviteje so grad
oblegali leta 1603, a grad nikoli ni bil zaseden.
Turki pred gradom, 17. stoletje
Po izumrtju družine Bánffy
se je lastništvo gradu hitro menjalo do Ferenca Nádasdyja, ki so mu
leta 1671, zaradi sodelovanja v zaroti, grad odvzeli in je prešel v
državno zakladnico. Nekaj let pozneje je grad prevzel palatin Pál
Eszteházy. Grad je bil tedaj v zelo slabem stanju. Ni podatkov o tem, da
bi ga začel obnavljati. Iz leta 1766 je znan gradbeni načrt obnove in
prezidave. Iz tega časa je dokument s podrobnim popisom grajskih
poslopij in opreme. Ohranjena sta tudi načrta prezidav iz leta 1766 in
1769 v več variantah. Na koncu je bila izbrana varianta, ki je vidna še
danes.
Obnovljeni sta bili JZ in SZ krilo starega grajskega poslopja, na dvoriščni strani je bil zgrajen arkadni hodnik, nad njim pa zaprt hodnik. Novo je bilo obokano baročno
stopnišče. V 18. st. je verjetno stavba že stala, a o tem ni pisnega
vira. Imela je zahtevno baročno strešno konstrukcijo z mansardo. Tloris
gradu je v obliki črke L, kar naj bi izkazovalo čast tedanjemu avstrijskemu cesarju Leopoldu I..
Grad je ostal do leta 1918 v lasti rodbine Eszteházy, ki pa v gradu niso stalno prebivali. Zanj so skrbeli upravniki posesti.
Med letoma 1872 in 1896 je v gradu delovala meščanska šola. Po prvi svetovni vojni se je grad uporabljal za razne namene: kot vojašnica jugoslovanske vojske, do konca 60-tih let 20. stoletja pa kot šola. Do konca druge svetovne vojne je grad obstajal v nekdanjem obsegu.
Grad v prvi polovici 20. stoletja
Leta 1947 je nova komunistična oblast naročila porušiti velik del obrabnih zidov in opeko uporabiti pri obnovi dela Dobrovnika. Stolp jugozahodnega portala so porušili leta 2009, vendar je ZVKD RS dela ustavil, zaradi škodljivih posegov.
Grad Lendava leta 2019
Od leta 1972 je v gradu muzej kulturne dediščine lendavske okolice in Madžarov v Sloveniji, pa tudi galerija likovne umetnosti (Galerija-Muzej Lendava).
Viri (pridobljeni aprila 2020):
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Lendavski_grad;
- http://www.gml.si/sl/kratka-zgodovina-dolnjelendavskega-gradu/
Viri slikovnega gradiva (pridobljeni junija 2019 in aprila 2020):
- 17. stoletje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Lendavski_grad;
- 20. stoletje: http://www.gml.si/sl/kratka-zgodovina-dolnjelendavskega-gradu/;
- Turki pred gradom: http://www.gml.si/sl/kratka-zgodovina-dolnjelendavskega-gradu/;
-2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.