Grad Mokrice, Slovenija

Grad Mokrice se nahaja blizu naselja Čatež ob Savi. Stoji na griču nad desnim bregom reke Save. V pisnih virih je bil grad prvič omenjen leta 1444. V obdobju Rimskega imperija je tukaj stala utrdba, ki se je imenovala Romula in pod njo je ležalo naselje z istim imenom. Od njega se je ohranilo več izkopanih predmetov. Grad Mokrice stoji na griču nad desnim bregom reke Save, etimologija  njegovega imena pa se nanaša na nekoč močvirnato, tj. mokro območje v njegovi okolici.

                                                                         Grad leta 1960

Lastniki gradov so se tekom zgodovine pogosto menjavali. Zadnji grofje, ki so živeli v njem pa so bili von Gagerni. Zaradi oslabelih financ so bili prisiljeni imetje prodati že pred drugo svetovno vojno.

                                                                     Pogled na dvižni most

V grajski ječi gradu je bil zaprt tudi Matija Gubec, organizator in vodja kmečkega upora.

Grad so med vojno zasedli Nemci, po vojni pa je bil nacionaliziran. Leta 1952 se je v njem začelo gostinstvo in danes je ves grad preurejen v hotel s štirimi zvezdicami. Grad Mokrice krasi eden izmed redko ohranjenih dvižnih mostov.

Danes je grad preurejen v hotel visoke kategorije. Pod srednjeveškim obzidjem je prostrano igrišče za golf. Ima 18 igralnih polj in je pravi izziv za izkušene igralce in za začetnike.

Poleg gradu spada v grajski kompleks tudi grajski park z uradnim imenom Mokrice - Grajski park. Park se razprostira okoli gradu in nad dolino Save. Grajski park je star preko dvesto let, v njem pa raste več kot 70 različnih domačih, tujih in eksotičnih vrst dreves. 

Na vhodu v park je baročna kapela, pod platanami pa stojijo replike kipov Štirje letni časi. Originalni kipi so prestavljeni na grajsko arkadno dvorišče.

LEGENDA O VRANI IN GRBU

Grajski grb ima upodobljeno vrano s prebodenim vratom. Zadela naj bi jo strelna puščica v času turških vpadov. S prebodenim vratom naj bi priletela na grajsko dvorišče in tako opozorila na bližajočo nevarnost. V zahvalo za opozorilo, so jo graščaki upodobili v grbu, kjer jo lahko vidimo še danes.

LEGENDA O GROFICI BARBARI

Znana legenda z gradu Mokrice je legenda o grofinji Barbari Moscon, nekoč Draškovič, ki se je vrgla z vrha stolpa zaradi neuslišane ljubezni. Po tem tragičnem dogodku naj bi vsako leto, na god svete Barbare, topovska krogla trikrat obkrožila grad. Krogla naj bi bila začarana z duhom grofinje Barbare, še danes pa se naj bi Barbarin duh skrival po grajskih koridorjih.

VIRI IN LITERATURA (pridobljeni julija 2020):

- https://gradovislovenije.si/project/grad-mokrice/,

- https://kraji.eu/slovenija/grad_mokrice/slo.

VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA (pridobljeni julija 2020):

- 1960: https://www.kamra.si/mm-elementi/item/grad-mokrice-5068.html

- 2020: Nataša Šafhalter Đukič, osebni arhiv.

Grad Krumperk

Grad Krumperk (nemško Kreutberg) je renesančni grad, ki stoji v bližini Gorjuše pri Domžalah. Ima kvadratno tlorisno zasnovo z značilnimi vogelnimi stolpi in podstrešnim konzolnim vencem, ki je danes eden redkih ohranjenih. Ob grajskem kompleksu je urejen konjeniški center, v bližini je jamarski dom z urejeno muzejsko zbirko in Železno jamo. 

 Grad danes

Grad Krumperk se v virih omenja že leta 1338, sedanji renesančni grad pa so okrog leta 1580 pozidali vitezi Ravbarji, ki so se pogosto bojevali s Turki. 

Prvi znani lastnik krumperškega gradu je bil Hercules Kreutberger. Po njem je grad dobil ime Krumperk. Stoji na hribčku na južni strani KS Dob. Sezidali so ga gospodje Koprivniški, ki so zapustili prvotni grad na Konfinu. Valvasor poroča, da se je prvotno imenoval Turen pod Krumperkom. 

Vhod v grad

Na Krumperku je bila med drugim rojena Ana Marija, mati Janeza Vajkarda Valvasorja. Na tem gradu je živel tudi vitez Adam Ravbar, narodni junak, poveljnik kranjskih plemiških konjenikov in zmagoviti udeleženec bitke proti Turkom pri Sisku - 22. junija 1593. V tej bitki je okrog 4000 naših premagalo dvajsettisočglavo turško vojsko in jo pognalo v Kolpo. V njej je utonil tudi turški poveljnik Hasan paša. Adam Ravbar se je po bitki zmagovito vrnil na svoj grad Krumperk. 23. junij je zato Ravbarjev dan - dan bitke pri Sisku. Adam Ravbar je znano ime v Domžalah in na Rodici lahko najdete prvo slovensko zasebno pivovarno, ki Ravbarja vari od leta 1992. 

Grad nekoč

Okoli leta 1580 je prvotni dvor prezidal v današnjo dvonadstropno, skoraj povsem simetrično grajeno grajsko stavbo. Ta ima štirikotno tlorisno zasnovo s kvadratnimi vogelnimi stolpi, ki ne presegajo višine traktov in skupaj z bogatim konzolnim podstrešnim vencem, strelnimi linami in linami za polivanje s smolo graščini dajejo trdnjavski videz. Vhodni portal z grbom baronov Ravbarjev vodi v reprezentančno kvadratno notranje dvorišče, ki z arkadami v dveh etažah daje videz fevdalne rezidence.
Ravbarji so bili lastniki gradu od 16. do 17. stoletja. Razmeroma kratek čas, a odločilen za današnjo podobo gradu. Na mestu starega turna so okoli leta 1580 zgradili dvorec, kjer naj bi Adam Ravbar živel večino svojega življenja. Ravbarji so bili stara kranjska plemiška družina, ki naj bi izhajala s Koroške. V 15 in 16. stoletju so bili med najodličnejšimi družinami na Slovenskem. Baronski naziv so prvič prejeli leta 1516 zaradi izjemnih dosežkov v službi države in cesarja. Njihova glavna rezidenca je bil grad Kravjek pri Muljavi. Njihov grb ponazarja črni, napadajoči bik, ki simbolizira moč, ponos, divjo naravo, ki jo imajo tisti, ki plenijo. Rauber je namreč po nemško ropar. Družina naj bi še iz časov karantanskih vojvod imela privilegij, da lahko med smrtjo prejšnjega in ustoličenjem novega vojvode ropa po državi. 

Vodnjak in kapela

Na grajski stavbi sta pozneje pečat pustili tudi rodbini Rasp in Thurn-Valsassina, o čemer še vedno pričata njuna grba na grajski fasadi. Od leta 1631 do 1803 je bil namreč grad v lasti baronov Raspov. Ti so leta 1712 nasproti grajskega vhoda zgradili baročno kapelo Device Marije, ki je bila pred leti obnovljena. Na grajskem dvorišču so pod tlakom skriti temelji, debeli do en meter, morda ostanek prvotnega dvora ali pa vhodnega stolpa. Lastniki so nato postali grofje Thurn Valsassina, od leta 1840 pa plemiška rodbina Rechbach.
Občina Krtina se je konec dvajsetih let 20. stoletja zavzemala za to, da bi ga kupilo sresko glavarstvo in v njem uredilo okrajno ubožnico. Toda leta 1928 ga je kupila Stanka Pogačnik, posestnica iz Ruš pri Mariboru. 

Med vojno je bila v gradu nastanjena nemška posadka, po vojni pa je bilo tu nekaj časa vojaško okrevališče za pljučne bolnike. Po 2. svetovni vojni je bil objekt nacionaliziran in oropan. Še konec petdesetih let so v gradu Krumperk stanovale delavke Tosame, kasneje pa so v stavbi uredili zbirko NOB in muzejsko slamnikarsko zbirko. 

Pogled iz zraka

Grad je danes v privatni lasti in dostop do grajske stavbe je omejen. Biotehnična fakulteta je v bližini uredila Konjeniški center, kjer potekajo konjeniške prireditve, nudijo pa tudi tečaje jahanja in rekreacijsko jahanje. Nedaleč stran proti vzhodu se nahaja naslednja zanimiva turistična točka, Železna jama.

Viri (pridobljeni junija 2020):
- http://www.visitdomzale.si/dozivetja/kulturna-dozivetja/grad-krumperk;
- http://www.gradovi.net/grad/krumperk_dvorec.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni junija 2020):
-  grad nekoč: http://www.visitdomzale.si/dozivetja/kulturna-dozivetja/grad-krumperk;
- 2020: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Rosmanitova grobnica, Maribor

Pripada nekdanjemu vitezu Alfredu Rossmanit-Flosternu iz Dunaja, ki je bil ob prehod v 20. stol. lastnik gradu Radvanje. Po pričevanjih je bil dober gospodar in zelo priljubljen. V gozdu nad gradom je dal zgraditi družinsko grobnico (kapelo). Grobnica ima kamnit, baročno izdelan vhodni portal, na pročelju pa kamniti štirimetrski kip Jezusa na križu, grb družine in medaljon z likom Rosmanitove žene. V njej ni nihče pokopan. Načrte zanjo je izdelal dunajski arhitekt Gustav Flesch – Brunningen, načrte pa je potem, kot je tudi navedeno na sami plošči grobnice, uresničil mariborski arhitekt Fritz Friedriger.

Viri (pridobljeni aprila 2020):
- https://maribor24.si/kultura/foto-v-radvanjskem-goscavju-lezi-skrita-mogocna-grobnica;
- https://maribortour.si/poi-details.aspx?t=2608&p=14858;
- https://www.pressreader.com/slovenia/vecer-0872/20160121/281994671499762.
 
Viri slik (pridobljeni aprila 2020): Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Grad Lendava

Prvi lastniki utrdbe, predhodnice današnjega gradu, so bili v zadnji četrtini 12 in v 13. stoletju člani rodbine Hahót-Buzàd. Iz do sedaj znanih podatkov je v 13. stoletju v Doljni Lendavi utrdba zagotovo obstajala; v drugi polovici XII. stoletja je na posestvu rodbine Hahót-Buzád, na območju nekdanje zalske županije, stalo 19 utrdb; med te sodi tudi lendavski grad.

Dolnjelendavski grad (17. stoletje)

Prvi dolnjelendavski gospod, ki ga poznamo po imenu, je bil Hahót III., kar je razvidno iz ohranjene listine iz leta 1272. Sebe je imenoval gospod Lendavski (dominus de Lindau). Leta 1278 je magister Štefan, Hahótov sin, do bil v dar castris Lindua et Nemphty oziroma gradova Lendava in Lenti. Štefan je moral grad v 13. stoletju postopoma prenoviti. Jedro srednjeveškega gradu je bilo ob koncu 13. st. že zgrajeno iz trdnega materiala. Glede na raziskave sklepajo, da je vseboval bivalni stolp, kapelice in obrambni zid. 

Na začetku 14. stoletja si je lendavski grad prilastil Janez Köszegi. Po posredovanju kralja Karla Roberta je ta ponovno prešel v roke magistra Nikolaja. O tem priča listina. Danes je ohranjen le del zidu kapelice, kasneje vključen v novo stavbo. 

Grad je bil do 16. stoletja večkrat obnovljen, prezidan in razširjen tako, da je obsegal celoten grajski grič. Dvorišče je bilo obdano s stavbami, proti mestu so zgradili večnadstropni stolp, ki stoji še danes. Pri gradnji so večinoma uporabljali opeko, le v manjši meri kamen. Ohranjena je tudi inventarizacija iz 17. in 18. stoletja. Iz 60-tih let 18. st. je ohranjen tudi tloris celotnega srednjeveškega gradu. Današnje razvaline obzidij in stolpov so verjetno iz 16. ali 17. stoletja, saj je imel takrat grad pomembno strateško lego pri obrambi pred Turki. Najsiloviteje so grad oblegali leta 1603, a grad nikoli ni bil zaseden. 

Turki pred gradom, 17. stoletje

Po izumrtju družine Bánffy se je lastništvo gradu hitro menjalo do Ferenca Nádasdyja, ki so mu leta 1671, zaradi sodelovanja v zaroti, grad odvzeli in je prešel v državno zakladnico. Nekaj let pozneje je grad prevzel palatin Pál Eszteházy. Grad je bil tedaj v zelo slabem stanju. Ni podatkov o tem, da bi ga začel obnavljati. Iz leta 1766 je znan gradbeni načrt obnove in prezidave. Iz tega časa je dokument s podrobnim popisom grajskih poslopij in opreme. Ohranjena sta tudi načrta prezidav iz leta 1766 in 1769 v več variantah. Na koncu je bila izbrana varianta, ki je vidna še danes.

Obnovljeni sta bili JZ in SZ krilo starega grajskega poslopja, na dvoriščni strani je bil zgrajen arkadni hodnik, nad njim pa zaprt hodnik. Novo je bilo obokano baročno stopnišče. V 18. st. je verjetno stavba že stala, a o tem ni pisnega vira. Imela je zahtevno baročno strešno konstrukcijo z mansardo. Tloris gradu je v obliki črke L, kar naj bi izkazovalo čast tedanjemu avstrijskemu cesarju Leopoldu I..

Grad je ostal do leta 1918 v lasti rodbine Eszteházy, ki pa v gradu niso stalno prebivali. Zanj so skrbeli upravniki posesti. 

Med letoma 1872 in 1896 je v gradu delovala meščanska šola. Po prvi svetovni vojni se je grad uporabljal za razne namene: kot vojašnica jugoslovanske vojske, do konca 60-tih let 20. stoletja pa kot šola. Do konca druge svetovne vojne je grad obstajal v nekdanjem obsegu.

Grad v prvi polovici 20. stoletja

Leta 1947 je nova komunistična oblast naročila porušiti velik del obrabnih zidov in opeko uporabiti pri obnovi dela Dobrovnika. Stolp jugozahodnega portala so porušili leta 2009, vendar je ZVKD RS dela ustavil, zaradi škodljivih posegov. 

Grad Lendava leta 2019

 

Od leta 1972 je v gradu muzej kulturne dediščine lendavske okolice in Madžarov v Sloveniji, pa tudi galerija likovne umetnosti (Galerija-Muzej Lendava).  

Viri (pridobljeni aprila 2020):

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Lendavski_grad;

- http://www.gml.si/sl/kratka-zgodovina-dolnjelendavskega-gradu/

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni junija 2019 in aprila 2020):

- 17. stoletje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Lendavski_grad;

- 20. stoletje: http://www.gml.si/sl/kratka-zgodovina-dolnjelendavskega-gradu/; 

- Turki pred gradom: http://www.gml.si/sl/kratka-zgodovina-dolnjelendavskega-gradu/;

-2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Grad Negova, Slovenija

Po različnih razlagah je grad v Negovi nastal iz lesene strelske utrdbe v enajstem ali dvanajstem stoletju. Negova, ki se kot Negoinezelo prvič omenja med leti 1106 in 1124,  je dobila ime po plemiču Negoju, večkrat omenjenem v srednjeveških pisnih virih. V Otokarjevem urbarju leta 1267 se kraj omenja kot Negowe, grad pa se prvič omenja leta 1425 kot vest Negaw. Na območju negovske gospoščine je bilo najdenih več kamnitih sekir in 26 tako imenovanih Negovskih čelad, od katerih je danes v Sloveniji ohranjena le ena, in sicer v Narodnem muzeju v Ljubljani.

Kot prvi lastniki posesti se omenjajo koroški vojvode Spanheimi, ki so grad okoli leta 1120 podarili Šentpavelskemu samostanu na Koroškem. Nato je Negovski grad leta 1431 prešel v last viteške družine iz Gornje Štajerske Perneških. Prvi lastnik je bil Wilhelm Perneški, nato sin Jernej Perneški, ki se je v 15. stol bojeval z Ogri. Ko je prišlo do spora med Friderikom III. rimsko-nemškim cesarjem in ogrskim kraljem Matijo Korvinom (Kralj Matjaž) je Jernej Perneški vodil cesarsko vojsko in skupaj z njo ugrabil sina Ivana Frankopana in ga odpeljal na Negovo. Matija Korvin ga je odkupil in Jernej ga je nato poslal iz Negove. Vendar je leta 1487 Matija Korvin napadel Negovski grad. Na ta dogodek priča t.i. »Matjaževa krogla«, ki krasi vhodni portal v stari del gradu. Po letu 1543 je bila Negova vse do druge svetovne vojne v posesti plemiške rodbine Trauttmansdorff.

Grad iz zraka

V srednjem veku so gospodje na tem območju imeli pravico do sodne oblasti, kar nam dokazujejo najdbe gorskih pravdarskih obravnav in del sramotilnega kamna ali prangerja, ki se nahaja zraven cerkve svete Device Marije in nosi letnico 1656. Na njem je grajska ali trška gospoda kaznovala prestopnike.

 

Danes je del gradu obnovljen

Malo znano je, da je bila graščina Negova v 17. stoletju najmogočnejša posest med Muro in Pesnico.

V grad se lahko vstopi od 1.4.-31.10.

Grad je sestavljen iz treh delov. Stari grad, najstarejši del, je iz 2. polovice 14. stoletja in še ni obnovljen. Konec 15. stoletja, po končanih  bojih z Ogri, so ga dozidali in povečali.  V notranjosti južnega trakta je 80 m studenec, ki sta ga po pripovedovanju izkopala dva, na smrt obsojena jetnika, in si tako prislužila svobodo. Notranje dvorišče starega gradu  je iz poznogotskega obdobja, stopnišče je renesančno. Stari grad so največ dozidavali med leti 1605 in 1617. Zato je nad vhodom v stari del letnica 1617 zraven Matjaževe krogle. V tem delu se nahaja t.i. »Turška glava«. Po legendi sodeč gre za prvega Turka, ki je v času turških vpadov preplezal zid Negovskega gradu in bil živ sezidan v steno gradu.

Novi grad je leta 1615 dal zgraditi Maximilian von Trauttmansdorff. Leta 1633 je bilo urejeno tudi zunanjo dvorišče in tako je grad dobi sedanjo podobo. Tretji del gradu je Predgradje, kjer je bilo urejeno gospodarsko poslopje z poznorenesančnimi portali in dvema stolpoma. V gospodarskem poslopju so bili konjski hlevi, delavnice in sobe za služinščad. Celoten grad je obdan z obzidjem in strelnimi linami. Grad so obdajali tudi trije dvižni mostovi, ki so skrbeli za varnost pred napadi. Gradnjo gradu so nadzirali italijanski mojstri graškega ceha, pomagali so tudi mojstri iz Radgone. Kamenje za gradnjo so lomili pri cerkvi in v Ljutomeru, les so po Muri splavili iz Leobna, apno so žgali doma, opeko so pripeljali iz Gornje Radgone.

Trauttmansdorffi so večina časa preživeli na drugih gradovih, v Negovi so imeli le svoje oskrbnike in uradnike, posamezni člani rodbine pa so, zlasti poleti, prihajali na tukajšnjo posest. Renesančna, dolga in podkletena stavba, ki zakriva pogled (od vhoda) na stari del gradu je bila zgrajena 1615, imenovana tudi novi grad, v času lastništva Maksimiljana Trautmannsdorfa, ki je bil verjetno najmarkantnejši iz rodu Trautmannsdorfov, ki so bili lastniki gradu vse do 2. svetovne vojne. Potomci so Negovo zadnjič obiskali leta 1993.

Notranje dvorišče

Po drugi svetovni vojni je Negovski grad prevzela Banska uprava. Nekaj časa so bila v njem stanovanja, danes ima status kulturnega spomenika državnega pomena. Danes se v njem odvijajo številni dogodki, poroke, delavnice, razstave...

Viri (pridobljeni marca 2020):
- https://www.google.com/maps/d/u/0/viewer?msa=0&mid=1WlBJqkwwfMWV-EbhZK2PQc6rxiI&ll=46.62517520409536%2C15.86515773193355&z=12;
-  https://www.kultprotur.si/sl/grad-negova/zgodovina.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni marca 2020):
- grad nekoč: https://www.kultprotur.si/sl/galerija/gornja-radgona-nekoc;
- pogled iz zraka: http://www.geopedia.si/#T105_F1173:45631_x572205.75_y163428.5_s18_b2;
- 2020: Nataša Šafhalter Đukič, osebni arhiv.