Motel Jezero in avtokamp v Bresternici pri Mariboru, Slovenija

Eden največjih projektov v zgodovini Turističnega društva Maribor je bil izpeljan leta 1963. V Bresternici ob Mariborskem jezeru so namreč postavili turistično naselje s petnajstimi bungalovi in ga v upravljanje predali Hotelu Orel.  

 Motel jezero nekoč...

 ... in prazen prostor danes

Prostor v Bresternici je veljal za središče dogajanja, v kamp so prihajali na dopust ljudje iz vse Evrope in turizem je cvetel. Starejši prebivalci se še spominjajo, kakšna gneča je bila na minigolfu, koliko je bilo v Dravi kopalcev in koliko je bilo prikolic iz Nemčije, Nizozemske, Avstrije in od drugod.

 Igrišča na minigolf

Pri čolnarni Branik v Bresternici so uredili čolnarno in društvo je imelo tam tudi svoje čolne – za goste in tekmovalce.

Avtokamp leta 1966

Prazen travnik leta 2019

Sčasoma so zgradili tudi Motel Jezero, ki je veljal za ugleden lokal, nekoč so na kosilu gostili celo takratnega predsednika države Josipa Broza Tita. V sklopu turističnih aktivnosti so ponujali tudi mini golf, glasbene dogodke, prenočišča v bungalovih, veliko mest za kampiranje, sprehajalne poti in kopališče.

Motel so zrušili že v letu 2011 in od tedaj je prostor namenjen naključnim sprehajalcem. Izginilo je tudi igrišče za minigolf.

Viri (pridobljeni oktobra 2019):

- https://maribor24.si/lokalno/se-bo-kdaj-vrnil-nekdanji-blisc-kampa-v-bresternici.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni aprila in oktobra 2019):

- stare fotografije: https://maribor24.si/lokalno/se-bo-kdaj-vrnil-nekdanji-blisc-kampa-v-bresternici;

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

Trdnjava Gradačac, Bosna in Hercegovina

Trdnjava se nahaja v kraju Gradačac na severo-vzhodu Bosne. Mesto je poznano po pridelavi sliv in jabolk.

Trdnjava, imenovana tudi "Gradina", po drugi svetovni vojni...

 ... in leta 2019

Gradacac je bil pod tem imenom prvič omenjen leta 1634.  Gradačac je imel v Osmanskem cesarstvu strateški pomen, saj je reka Sava postala meja med Avstrijo in Otomanskim cesarstvom, zato je Gradacac branil osmanske meje na severu.

 

Gradnja obstoječega kompleksa, ki je nadomestil manjšega iz leta 1710,  se je začela leta 1765, dokončala pa do leta 1821. Obdan je bil z jarkom.

Gradacac se je v naslednjem obdobju zelo hitro razvijal. Gradili se ceste in mošeje, razvijali so se trgovina in obrt. Po sultanovem ukazu so bili stotniki izbrani iz ugledne družine Gradaščevič in ta naslov se je prenašal iz roda v rod. Zadnji in najpomembnejši kapetan je bil Hussein-beg Gradascevic, znan tudi kot "zmaj Bosne". Znamenit je po svojem vzponu v uporu proti sultanu Mahmutu II. leta 1831, ki je želel avtonomijo BiH.

 

Znotraj kamnitih zidov, ki imajo tri vhode, zavarovane z manjšimi trdnjavami, je trinadstropni stolp s stolpom na vrhu, visok približno 18 m. Ogromen štirinožni stolp, ki v višino meri 22 m, je najmlajši te vrste v Bosni in Hercegovini. Leta 1824 ga je postavil prav Hussein Gradaščević.

 Štirinožni stolp znotraj trdnjave

Viri:

- https://bs.wikipedia.org/wiki/Grada%C4%8Da%C4%8Dka_tvr%C4%91ava,

- https://bosnaemagazinaustralija.com/2018/08/19/o-gradaccu/.

Viri slik (pridobljeni maja in oktobra 2019):

- po drugi svetovni vojni: http://www.gradacac.net/SlikeArhive1.htm,

- 2019: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.

 

Kaznilnica (Karantena) v Mariboru, Slovenija

Nekdanja Cesarsko-kraljeva moška kaznilnica je bila po naročilu Ministrstva za pravosodje zgrajena med letoma 1884 in 1889 po načrtih inženirja R. von Neubauerja, gradnjo je vodil graški nadinženir Franz Maurus. Relativno velika stavba je bila postavljena na tedaj nepozidanem desnem bregu Drave, na območju med starim (tedaj državnim) in železniškim mostom. Kaznilnica je imela za tiste čase značilno zvezdasto zasnovo; iz osrednjega trakta, v katerem sta bili med drugim katoliška in pravoslavna kapela, je na južni strani izhajalo pet večjih in trije manjši štirietažni trakti z zaporniškimi celicami. (2)

Prve kaznjence je sprejela leta 1889. V njej so prestajali kazni obsojenci zaradi kriminalnih dejanj in političnega delovanja proti državi. Imela je tudi oddelek za mladoletne prestopnike.  (1)

 Kompleks leta 1899

Prostora je bilo za 542 kaznjencev, ki so kazni prestajali v skupnih prostorih ter v t.i. samotnem zaporu. Število kaznjencev je zelo nihalo: leta 1889 je prestajalo kazen 99 obsojencev, leta 1921 pa največ, in sicer 661. Do začetka 2. svetovne vojne je v mariborski kaznilnici kazen prestajalo 14 649 obsojencev, med njimi številni politični obsojenci. (1)

 Pogled iz zraka, leto 1915

Nekdanja cesarsko-kraljeva moška kaznilnica, ena najsodobnejših v tedanji Avstro-ogrski državi, je bila zgrajena med letoma 1884 in 1889. Relativno velika stavba (16.000 m2) z za tiste čase značilno zvezdasto zasnovo je bila postavljena na tedaj nepozidanem desnem bregu Drave, na območju med starim in železniškim mostom. 

                                                            Delno obnovljena stavba leta 2018

Karantena je dobila ime po delu objekta, kjer je bila nekoč zaporniška bolnišnica.

Med zavezniškim bombardiranjem konec druge svetovne vojne je bila stavba delno porušena. Po vojni so jo delno rekonstruirali, delno pa podrli.
Po preselitvi zaporov iz Maribora na Dob v Mirnski dolini leta 1963, je stavba služila za skladišča in poslovne prostore, za muzejske namene pa je bila urejena celica, v kateri je bil zaprt Josip Broz-Tito. S podrtjem obzidja in opustitvijo vrta se je začela degradacija okolice, ki jo je po letu 2000 še pospešila izgradnja nakupovalnega središča Europark v neposredni bližini.(2)

Propadajoči deli kompleksa leta 2018

Del kompleksa je danes obnovljen in ga uporabljajo NVO na področju ljubiteljske kulture (Karantena), v delu ima prostore Mariborska razvojna agencija (MRA). 

Viri (pridobljeni septembra 2018):

- (1)http://www.nd-mb.si/informacije/prostori/karantena/,

- (2) http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/kaznilnica.

Viri slikovnega gradiva (pridobljeni septembra 2018):

- 1915: http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/kaznilnica,
- 1899: http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/kaznilnica,

- 2018: Nataša Šafhalter Đukić, osebni arhiv.